Ali »Domovina« piše sovražno katolicizmu ali ne?

Ker je ljubljanski škof po svoji nadpastirski dolžnosti javno obsodil katoliški veri sovražno in nravstveno pohujšljivo pisanje »Domovine«, je v taboru dr. Gregorja Žerjava velik vrišč. Z narejeno ogorčenostjo in brezprimerno predrznostjo sprašuje »Jutro«, kdaj da je »svobodomiselno« časopisje napadalo ali smešilo katoličanstvo?

Pred seboj imamo »Domovino« od 5. marca t. l., to je zadnjo številko. Tu je objavljen članek »Jubilej sv. Frančiška Asiškega«. Tukaj beremo sledeče stavke:

»Kot mladenič je bil Frančišek zelo velik veseljak, krokar, pretepač, ljubitelj žensk, razkošnih pojedin in krasnih oblek. V Asisiju je veljal za najbolj razuzdanega fanta, ki se ga je bal vsakdo in pred katerim so matere skrivale svoje lepe hčere. Grdih bab pa ni maral in se je norčeval iz njih.«

Ugotavljamo, da je »Domovina«, v katero je v taisti številki napisal priporočilni uvodnik minister dr. Gregor Žerjav, edini list na svetu, ki je ob 700 letnici enega največjih, najbolj ljubeznivih in najbolj socialno čutečih svetnikov katoliške Cerkve vrgel kepo umazanega blata na njegov spomin! Ta čast je bila pridržana slovenski »svobodomiselni« žurnalistiki. Ves svet proslavlja sv. Frančiška (...) slovenski »napredni« list pa ga onečašča, imenujoč ta prekrasni svetniški lik krokarja in razuzdanca (...)

Recimo, da bi bilo res, da je sv. Frančišek bil v mladosti lahkomišljen (...) ali bo človek z najpreprostejšimi pojmi spodobnosti šel na tak način sramotiti sedemstoletni jubilej asiškega revčka, enega največjih spokornikov Cerkve, oznanjevalca bratovske ljubezni in miru, ki se mu je v spoštovanju klanjal celo Lasalle kot enemu najizrazitejših krščanskih socialistov? (...) Sicer pa se ta »svobodomiselni« list (...) v naravnost pobalinskem sovraštvu spodtika tudi ob njegovo ustanovo, frančiškanski red. O članih tretjega reda pravi, da so danes »opravljivci in klevetniki«: greše z jeziki, rokami in trebuhi (kako okusno!) ter delajo zgago po premnogih občinah, sovražni vsemu, kar je lepo, mlado in napredno«.(...)

Ali ni škof dr. Anton Bonaventura Jeglič bil pravičen, da vzdigne svoj glas proti takemu listu, da kot katoliški nadpastir obsodi duh, ki se razodeva v taki pisavi, ali ni dolžnost vsakega katoliškega škofa na svetu, da kaj takega z največjim ogorčenjem postavi na pranger? (...) Mar naj se ob 700 letnici sv. Frančiška trpi tako blatenje, tako poniževanje najsvetejših in najlepših čustev katoličanov? Mar ni tako pisanje naperjeno proti naši katoliški, da, proti vsaki krščanski veri sploh? (...)

Slovenec 7. marca 1926

Cerkev je govorila

(...) Ko sem v »Domoljubu« čital službeni članek g. Jegliča zoper »Domovino« in ko sem povrh še čital uredniško pojasnilo, da je s tem uvodnikom »nadpastirja« »Cerkev« govorila, me je ves čas navdajalo pomilovanje nad starim gospodom, ki ga pravzaprav vsi radi imamo. Kako je mož bolestno enostranski, kako krivično in prenagljeno sodi! Ali nima poštenih svetovalcev, ki bi ga obvarovali ponižanja, da cerkveni knez zamenjuje svoje visoko zvanje s strankarsko agenturo? (...)

Posel g. Jegliča je bil to pot težaven, kajti v svoji obtožnici sam priznava, da »Domovina« verskih resnic ne taji. Dokaz o njeni antikatoliški opasnosti se vodi torej le indirektno in to s pomočjo uprav inkvizitorske natezalnice. G. Jeglič seveda obtožuje in razsoja kar v enem. Torej kaj je našel veri opasnega v »Domovini« naš spoštovani g. inkvizitor?

1.) V mojem članku je g. Jeglič našel trditev, »da se SLS ne drži načela poročati samo istino«. To ni res, mi kliče naš vladika, saj je »SLS povdarjala na katoliških shodih, da se mora poročati edino to, kar je res«. Res je, na žalost, da SLS po svojih glasilih laže, kakor pes teče. Ista številka »Domoljuba« ima več člankov o »dr. Žerjavovem centralizmu«, dasi celo škof dr. Jeglič ve, da so do ustave vsi zakoni in naredbe, ki imajo kaj centralističnega na sebi, podpisani od g. dr. Korošca, odkar imamo ustavo, pa je po našem prizadevanju izšel baš strogo decentralistični zakon o obči upravi. (...)

2.) Draga točka obtožbe je trditev v mojem članku, da SLS proglaša za »brezverca« onega, ki ni njen pristaš, brezverca pa, če je pri SLS politikujoča duhovščina, priznava kot »dobrega katoličana«. G. Jeglič! Prečitajte, kar je Vaš referent na predlanskem katoliškem shodu govoril o verski vnemi klerikalne inteligence! (...) Skoro je ni občine na deželi, kjer bi ne bilo primera, da duhovščina odbija vestne katolike, ker so pristaši drugih strank, dočim je dobrodošel vsak pokvarjen in precej je »čist«, samo da je pri SLS.

3. točka obtožnice je v tem, da sem pisal, da SLS pravi, da je čisto katoliška stranka. Škof ogorčeno trdi, da to ni res, ampak, da je SLS politična stranka s krščanskim programom. (...)

4. točka je pač grozna. Pisal sem, da nam zategadelj pravijo liberalci, ker mislimo, da je vseeno »ako izvojuje cesto ali pri sodniji pravico prisodi mož katerekoli vere«. Škof Jeglič pa trdi, da nam pravijo liberalci, ker po »svojih načelih zametujemo razodeto vero in življenje po njej«. Stojte, g. Jeglič! (...) Liberalci, posebno pa mi samostojni demokrati, ne zametujemo nobene razodete vere, ne življenja po njej. (...) To pot, g. Jeglič, ste napisali, recimo »zlobno neresnico«.

(...) Še pet drugih dlak je povečevalno steklo in razgreta fantazija našla v »Domovini«. Škofu ni prav, da klerikalizmu pravimo klerikalizem, drugi greh pa je, da se je »Domoljubu« reklo »škofov list«. A baš škofov članek dokazuje, da je SLS najbolj klerikalna stranka na svetu. (...) Naš narod pa ima o fajmoštrih, o kuharicah, božjepotnikih pa tudi o cerkvenih obredih nešteto dovtipov, dobrih in slabih, a treba je biti pravi Inkvizitor, da se v njih išče »zaničevanje« vere. Pohujšanje nastane šele, če se potem oglasi kak farizej. (...) Posl. Gregor Žerjav

Jutro 12. marca 1926