A ne gre ga soditi preostro. »Na ulici moraš imeti neko svojo finto. Ne gre samo za glasbo. Znan je primerek iz Barcelone, ki ves dan sedi poleg kanalizacijskega pokrova in lovi ribe. Ali primer človeka, čigar predstava je zgolj v tem, da sredi ulice sedi na straniščni školjki in bere časopis,« pove Andrej, 32-letnik, ki na ljubljanskih ulicah, največkrat pa na Čopovi ali v tivolskem podhodu, igra gajde. Inštrument iz živalskega meha, ki ga je pridobil v Makedoniji kot prostovoljec in ki je v naših krajih najbolj znan iz komada Lipe cvatu ansambla Bijelo dugme. Večina sicer pomisli na škotske dude, vendar pa ljudje tovrstne inštrumente igrajo od Irana do Rezije, opozori Sežančan.

»Na ulici vžge predvsem virtuoznost. Da igraš hitro in pravilno. Če bi dal na ulico kakega velikana eksperimentalne glasbe, bi se mu znalo zgoditi, da bi zaslužil manj kot jaz. V vsakem primeru najmanjkrat dajejo tisti, ki te fotografirajo. Ne vem, zakaj, a tako je,« so njegove izkušnje. Med pogovorom je zgubil pozicijo, ker sta se nekaj niže na Čopovi pojavila izrazito grleni mladec in mladenka s kitaro z Janis Joplin programom. »Čopova je brez dvoma najbolj obljudena ulica, vendar pa vsaj meni niti ne tako ljuba kot podhod v Tivoliju, ki je akustičen, prav tako tam ljudje hodijo počasneje in so bolj pozorni. Tudi bolj radodarni,« pove Andrej in doda, da so najbolj strogi pogoji za igranje v Londonu in Parizu, kjer na ulico ne moreš brez avdicije, poleg tega moraš imeti v Parizu tudi črtno kodo, s katero lahko policistom dokažeš, da si brezdomec. Aja, pa s podatkom, da v Istanbulu nimaš nobenih možnosti, da bi igral kurdsko glasbo, me tudi seznani.

Zaradi punktov na ulici naj ne bi bilo večjih sporov, čeravno je temu težko verjeti. »Če mi kdo zasede prostor, mi ga, ko pridem, odstopi. Toliko me spoštujejo. Na ulici igram dvajset let. Ves čas na Čopovi,« pove gospod Guštek, upokojeni poštar oziroma kurjač s Ptuja, ki ga ponavadi lahko slišite igrati narodnozabavne viže v zgornjem delu Čopove pred veleblagovnico. Prihodki so se, pravi, z leti drastično zmanjšali. »Tri tisoč evrov vredno harmoniko sem v zlatih časih odplačal v eni zimi. Danes je to nemogoče. Vendar pa ne gre samo za denar, čeprav mi ob pokojnini, ki znaša nekaj manj kot 400 evrov, sleherni evro prav pride. Ne morem brez igranja. Doma postanem živčen.«

Pljuvajo me kot cigana

Da ne gre zgolj za denar, pravi tudi Bojan Sklepić Kunte, prav tako muzikant s petnajstletnim stažem (eden redkih Ljubljančanov) in avtor nekaj očarljivih izvirnih songov. »Igram zato, ker mislim, da premorem to veščino, in če človek premore veščino, jo mora izkoriščati, ne glede na denar. Folk zaustavi vzdušje. Predvsem otroci so tisti, ki ti dajo odziv. Plešejo in so brez predsodkov. Stvar deluje. Glasba ni le kak privesek ulice.«

Cena glasbe je nizka, glasbeniški kruh pa pretežno nezvezdniški. Člani mariachi ekipe, ki so v Slovenijo prišli iz same Tijuane in imajo stalno gažo v neki gostilni, v prostem času odigrajo tudi na ulici. Z enako profesionalnim odnosom. Podobno se na ulici rad preizkusi tudi kak akademik, kot na primer trije ukrajinski trobilci štirinajst dni nazaj.

Toliko glasbe, kot je je v obtoku dandanes, se na planetu bržkone ni izvajalo nikdar prej. Tako na internetu kot na ulicah. Tudi ljubljanskih, pa čeprav zgodovina igranja na ulici v Ljubljani ni daljša od dvajset let. Za ene prvih se šteje ukrajinske kozake oziroma kitarista Vitalija Osmačka. »Takrat smo bili prvi. Na ulici sem igral eno leto in tedanji prihodki so bili dovolj za povsem spodobno življenje. Smo pa imeli sprva težave s policijo in z raznimi inšpektorji. Čeprav smo imeli stalne vizume, so nas nekajkrat hoteli izgnati,« se spominja Osmačko, ki je od ljubljanskih uličarjev bržkone naredil najbolj bleščečo glasbeniško kariero. Po igranju v Mar Django kvartetu (z Zoranom Predinom) in še nekaterih projektih je danes svetovno uveljavljen avtor salsa glasbe, ravnokar pa dokončuje ploščo Svetlane Makarovič. Med pionirji je treba omeniti še južnoameriško indijansko zasedbo, ki je prva glasbo izvajala ob podpori ozvočenja z baterijskim napajanjem. Prav tako Alekseja Ermakova, virtuoza na balalajki, ki se je preselil v Celje, občasno pa nastopa z Vladom Kreslinom. Kakopak pa tudi afro bobnarsko ekipo, ki so ji nestrpneži tistikrat pometali tolkala v reko.

Z vstopom Bolgarije v EU so se na ljubljanskih ulicah pojavile bolgarske zasedbe. Njihovi motivi so izrazito preživetveni. Od 20 ali 30 evrov dnevno, kolikor se jim nabere v košarici v najboljšem primeru, živi pet ljudi, kar pomeni, da se jim dobesedno pozna vsak evro. V teh dneh se v Ljubljani nahajata dve posadki. Obe sta iz Kotla, mesta, ki slovi po svoji glasbeni šoli. Njihova računica je nadvse tesna. Za spanje v samskem domu dajejo pet evrov po glavi, občasno zaužijejo obrok v kateri od zastonjskih hranilnic oziroma gredo po jestvine na Karitas, mi razloži 65-letni gospod Kristijan, sicer harmonikaš in šef ene od zasedb. Tiste, katere program bolj temelji na balkanskih skladbah, medtem ko druga igra z balkanskimi ritmi obogatene zimzelenčke, čeravno občasno tudi premešajo oziroma skombinirajo postavi.

Ko smo naredili odmor za pogovor, je staroslovenski kleni brkač v semiš jakni na kolesu po nesreči prevrnil kartonsko škatlo, na kateri je bila posodica z denarjem. »Eh, vsaj opravičil bi se lahko, čeprav moram reči, da je večina ljudi tukaj prijaznih. Slabe reakcije prej doživimo od kakšnega tujca. Še ne tako davno nazaj je bilo v Bolgariji za nas glasbenike super, letos pa je slabo, zato smo se odpravili na pot. Štejem 65 let in igram od malih nog, čeprav sem tudi kamnosek,« pove gospod Kristijan. Potoži mi, da je pred dnevi nekdo ponudil 20 evrov, da mu odigrajo Marš na Drino, a ga ne poznajo. Poskusim mu odpeti osnovne tone in človek v nekaj minutah že skorajda obvlada komad na razmahani harmoniki.

Druga (ali pač prva) zasedba se je v Ljubljani pretolkla skozi zimo, kak teden nazaj so za nekaj dni izginili domov (z avtom do Bolgarije v 15 urah), v teh dneh pa jih spet lahko vidimo na ljubljanskih ulicah. Zasedba, ki ji načeluje harmonikaš Filip Todorov in katere glavni zvezdnik je gospod Kirk Božidarov, upokojena prva trobenta orkestra bolgarske vojske in nekdanji član simfoničnega orkestra. »Upokojil sem se leta 1995 in danes imam 130 evrov penzije. Zato moram igrati na ulici, kjer me pljuvajo kot cigana, zaradi česar me boli srce. A tako je,« pove ta stari privrženec Louisa Armstronga in drugih zimzelenih melodij, ki jih njegova zasedba izvrstno izvaja. In pokaže od kariere obrabljena usta trobentača.

Razlog za prihod bolgarskih glasbenikov k nam je poslabšanje glasbeniških razmer v Bolgariji. Božidar Nikolov, ki igra tarabuko, takole razloži zadeve: »Zgodilo se je enako kot v Srbiji. Posla za nas prave glasbenike ni več. Na porokah po novem nastopajo didžeji, številne restavracije zaradi kadilskega zakona nimajo več posla, prav tako so propadli številni nekdanji bogataši, ki so zadnja leta plačevali glasbo. Težave, skratka. Tukaj nam je všeč. Mala država, veliki ljudje. Resno mislim. Sprejemajo glasbo.«

Medtem ko se Bolgari na ljubljanskih ulicah borijo za lastno preživetje oziroma poskušajo celo prihraniti kaj za domov, kjer imajo družine, so vzgibi gospoda Lojzeta, ki najraje zaseda prostor v podhodu proti Tivoliju, drugačni, recimo temu bolj samoizpolnitvene narave. »Ne zanima me melodija. Igram zato, da pričaram zvok tega inštrumenta. Njegovo milino, lepoto zvoka, izvornost in sporočilnost. To, kar se sicer dogaja v naravi. Ne zanima me toliko denar, prav tako ne bi rad nastopal v medijih,« je na prvo žogo deloval trdo, čeprav je na koncu vendarle pristal na fotografiranje. Igra na oprekelj, inštrument, podoben cimbalam, vendar pa ga primerjanje z njimi vznejevolji: »Oprekelj je inštrument, ki je v teh krajih doma vsaj od 15. stoletja! Najdete ga na freskah in takoj se vidi, ali je človek, ki gre mimo, pripravljen sprejemati njegov čarobni zvok ali pa ima s tem probleme.«

Na Čopovi je težje

Zavoljo akustičnosti v podhodu praviloma igra tudi trobentač Uroš. »Verjetno to ni bil njihov namen, vendar pa se je arhitektom s tem podhodom po domače rečeno usralo. Izjemno akustičen prostor in res užitek je tukaj igrati,« pove trobentač, ki na ulici igra vsega eno leto. Kdor večkrat potuje skozi podhod, ve, da je nemalokrat v njem samo on. In zvok jazzovskih pasaž iz njegove trobente. »Sprva sem imel težave s tem, da bi igral na ulici, kajti vendarle se izpostaviš na nov način, sedaj sem pa padel noter in spoznal povsem nov svet. Odprlo me je, pridobil sem komunikativnost. Težko je reči, da igram zaradi denarja, ker ga, kot vidiš, v košarici ni veliko. Združujem prijetno s koristnim. Če bi ostal doma, bi verjetno prav tako igral, vendar pa imam več od tega, če igram zunaj, tukaj, pred ljudmi in v tem podhodu. Na Čopovi je drugače. Težje. Ni akustike, moraš se truditi, tukaj gre pa za užitek.«

S soncem se je glasbeniška konkurenca na ulici povečala in se še bo v naslednjih dneh, ko se bo v mesto natepla še horda raznih brenkačev z nahrbtniki. Prvi so že tukaj. V ponedeljek popoldne je sredi Prešernovega trga iz prikolice lastnoročno raztovoril klavir italijanski pianist. In me poprosil, če mu ga lahko popazim, da gre parkirat kombi s prikolico. Res se je vrnil čez deset minut, mi uslugo poplačal s CD-ejem in začel igrati. Pravi, da kroži po evropskih prestolnicah. S klavirjem? Ulični Maksim Mrvica.

Ni pravil oziroma je predvsem eno. Vzbuditi pozornost. No, na Trubarjevi se je v sredo vnovič pojavil tudi domačijski Ipanema duo. »A ne bo povsem res, da sva mirovala. Prvič letos sva vendarle igrala že prvega januarja!« pove Thierno, neutrudni glasbeniški aktivist iz tovarne Rog in basist omenjenega dua, v katerem na saksofon piha Cene, nekoč saksofonist Siddharte. Zakaj Ipanema duo? Na račun njune lanskoletne samoironije nad tem, da bi v špici sezone, ko je v mestu največ turistov, lahko cele dneve preigravala samo Dekle iz Ipaneme, pa bi bilo vse v redu. Čemur se ne gre čuditi. Ko se ženska sprehodi mimo uličnih muzikantov, si težko zaželi slišati kaj drugega kot Dekle iz Ipaneme. Kako že gre tekst? »Visoka, mlada, ljubka,« ali kot je zapisal Branimir Štulić v Lijepe žene prolaze kroz grad: »Nema sumnje ljepe su ko san.«