Overgrown je dejansko točka brez vrnitve – od tu ni več poti nazaj, samo naprej v razna minimalistična raziskovanja, ki lahko temeljijo na odpiranju zvoka ali rabi bolj hermetičnih struktur. Jamesu Blaku namreč uspeva nekaj izjemnega – njegov minimalistični koncept v kontrastih zveni zelo bogato, vendar nikdar vsiljivo ali predozirano. V njem se odvija pretanjena bitka vplivov, ki se na koncu vsake skladbe vrne v svoje izhodišče, da bi pri naslednji odprla sorodno, a povsem novo poglavje. Po eni strani imamo varljive žanrske monolite, ki na zunaj delujejo enotno, a se pod njimi odvija prava igra senc v mozaiku tesnobe, na katere se podzavestno privaja naše komorno uho. Album namreč – z izjemo malce bolj plesne skladbe Voyeur – deluje zelo počasi, a v nobenem trenutku dolgočasno ali kakor koli razvlečeno. Prej narobe, saj mine, kot bi trenil, četudi poslušalec nehote dobi občutek, kot da je pravkar pognal mehanizem igle. Razlog za to je notranja dinamika albuma, ki se razteza od hibridov rhythm'n'bluesa do zadušenega klavirskega popa, od postdubstepa do sugestivnih elektronskih polifonij, znotraj katerih se Blake sreča z Brianom Enom (Digital Lion). V miljeju nizkih frekvenc vas dobesedno prisili, da občutite njegove »male nočne muzike« in izbrane poetične metafore v Baudelairovem vrtincu smrti, lepote in ljubezni (Life Round Here, Retrograde, Our Love Comes Back). Overgrown je namreč odjek hladnega emotivnega performansa v sferah avantgardnega popa, s katerim se James Blake poskuša dotakniti poslušalcev – in to mu na vsej črti uspeva.
Če se izrazimo še prek vzporedne simbolike, je vsa zvočnost albuma navzoča tudi na priloženih grafičnih fotografijah. Likovni kritik bi najverjetneje uporabil sorodna razmišljanja, da bi predstavil videne strukture – delo je toliko lažje, ker James Blake na albumu (praktično) odigra vse instrumente sam. S tem še dodatno poudari svojo osamljenost in zadržanost, ki ga odpelje mimo pretežno geometrijsko oblikovanega, a vseeno ponekod amorfnega (Take a Fall for Me) pop organizma. V teh pozornostih znotraj že osvojenega teritorija ne pretirava, temveč sporadično sledi notranjim tokovom in protitokovom, ki so se prepletli v zaključeni spirali njegove (karakterne) melanholije. Že danes lahko povsem mirne duše zapišemo, da bo Overgrown na koncu leta krojil vrhove lestvic najboljših albumov v letu 2013.