V sarajevski hotel prikoraka slovenski poslovnež, že po obleki in čevljih se vidi, da mu dnevno obračanje milijonov ne predstavlja nobene težave. Prosi za sobo. Receptor, nekdanji Vegradov delavec, ki obvlada nekaj slovenskih besed, na zidu pa ima obešeno fotografijo Hilde Tovšak, izstreli: »Žal, bolan, kolega, nemamo več sob!« Poslovnež mirno potegne dvesto evrov in jih porine čez pult. »To menja zadevu, bolan, kolega, bom video, kaj lahko neredim,« pravi receptor, pobaše dvestotaka in odhiti. Gre v kuhinjo, porine dvesto evrov kuharju rekoč: »Mujo, tu imaš dvesto evrov za tisti narezek, ki si mi ga naredil iz hotelskih zalog ob mojem rojstnem dnevu, da sem lahko častil prijatelje.« »Hvala, Haso,« se kuharju razneži obraz in nemudoma poišče sobarico.

»Fata, vračam ti 200 evrov, ki si mi jih posodila pred novim letom, da sem lahko registriral stoenko.« Fati se zasolzijo oči: »Haso, ti si car, a veš da sem mislila, da teh dvesto evrov ne bom nikoli več videla.« Da ljubčka Hasotu in odhiti do šefa računovodske službe. »Izudin, sreča moja, zdaj ti lahko vrnem 200 evrov, ki si mi jih posodil, da sem lahko doma pripravila veliko slavje ob obrezovanju mojega sinčka Fahrudina.« »Fata, hvala za evre, pa tudi za povabilo na slavje. Tako sem se ga nasul, da se še danes bolj malo spomnim.« Izudin gre z dvesto evri do barmana, mu jih porine v žep in pravi: »Jarane (prijatelj) moj, prinesel sem ti 200 evrov, ki si mi jih posodil, da sem plačal vse razbite kozarce in ogledalo, ko sem s prijatelji pri tvojem šanku praznoval rojstvo sina.« »Ni problema,« pravi barman Fahrudin in obišče direktorja hotela. »Meho, direktor, vračam ti tistih 200 evrov, ki si mi jih lani posodil, da sem lahko doma plačal elektriko!« »Fahrudin, ljudje smo, moramo si pomagati med seboj.« Direktor Meho odhiti do receptorja ter mu zatlači 200 evrov v žep in pravi: »Evo, tu je tistih 200 evrov, ki si mi jih posodil, da sem lahko tisto italijansko gostjo peljal na večerjo, potem pa še v sobo.« Receptor vzame denar in ga čez pult porine Slovencu. »Tu je vaš denar. Žal, kot sem vam rekao, sob ni!« Kot vidite, posojilni sistem deluje, denar je veselo aktivno krožil, vsi dolgovi so bili poplačani, celo investitor, Slovenec, je dobil svoj denar, vsi so bili zadovoljni, nihče oškodovan. Kje so zdaj vsi tisti ekonomisti, ki nam prodajajo bučke? Toda, Slovenec je ostal brez sobe! Pardon, to pa res ni stvar, teoriej posojil in bančnega krča. Z njegovo sobo naj se ukvarjajo evropski parlament, Evropska banka, UEFA, Ban Ki Moon, Greenpeace... kaj me briga. Važno je, da smo končno našli posojilni model, ki deluje.