Potem mi je nesrečno pogorel smetnjak. Kasneje sem zvedel, da je bil »čipiran«. Kot pes ali mačka, skratka: skoraj živo bitje s pomembno kodo, ki moj smetnjak naredi prepoznaven vsem. Ko sem prijavil odgovorni osebi v okencu kranjske »smetnjaške cerkve«, sem bil najprej soočen z dejstvom, da moj (za ves mesec nazaj in naprej in sploh) plačani smetnjak ni kar tako. Da je poseben. Zaslišanje o tem, kaj je od njega ostalo, pa mi je vendarle prineslo neverjetno čast: na moj zahtevek za nov smetnjak je bilo napisano »nujno«. In ko sem vprašal, kaj ta beseda pomeni v jeziku komunalnih božanstev, sem dojel, da je še en vrhovni bog. Ki ga tisti dan ni bilo v službi, a le on ve, kaj je »nujno« v primeru smetnjaka, ki je »čipiran«! Naivno sem pomislil, da pač vsak svojega boga moli, jaz bom kranjskega smetnjaškega, in če bog tisti dan ni bil na delovnem mestu, sem prvi naslednji delovni dan z njim vzpostavil zvezo. Kajti že prijazni dami, ki pa nima statusa boga (logično…), sem povedal, da dobim od njih vsak mesec jasen ukaz, da plačam njihove smetnjakarske storitve. Na položnici ali računu pač ne piše »nujno«, ki bi si ga pač, tak kot sem, lahko razlagal po svoje. Jasno se ve, kdaj moram plačati, če hočem še polniti smetnjak. Prijazna nadomestna boginja kranjske komunale mi je zaupala še to, da smetnjakov nimajo na zalogi. Da jih pač naročajo. Da je čakalna vrsta. In da je torej vse mogoče in nič nemogoče.
Moj smetnjak so pooblaščeni za čiščenje odpeljali. In zato me je na prvi delovni dan novega tedna čakal stik s komunalnim bogom, ki sem mu zastavil samo eno vprašanje: »Kaj pomeni v njegovem, torej božjem komunalnem jeziku beseda nujno?« Bo torej smetnjak nujno jutri ali bo nujno čez en mesec?
Tu pa se je bog komunale in smetnjakov izkazal. Najprej je prisrčno podvomil, da je smetnjak res tako zgorel, da ga ni več. In dodal, da bi pričakoval fotografije. Ja, dokaze, no. Ker tisti, ki plačujemo, da on dobi plačo – lažemo. O požaru, ki je uničil še kaj drugega kot le komunalno božanstvo na dveh koleščih. In verjetno tudi nasploh. Zato je on tam, za okencem, da pove, da je vse treba dokazati. Ampak: dokazujem jaz, plačnik in polnilec smetnjaka. Ne on, on pač lahko dvomi o vsem: tudi o moji poštenosti.
Priznam, da sem znorel, in priznam, da nisem zvenel lepo. Najmanj božansko. Tulil sem kot tisti, ki plačuje vsak mesec molče in naenkrat v življenju ali dveh doživi, da zgori božanstvo iz plastike. Če pridete na sodišče, vam morajo tam krivdo dokazati. Kranjski komunalni monopolist pa v primeru smetnjakarskega božanstva zahteva, da dokažete nedolžnost. Da morda tja k tistemu posvečenemu okencu prinesete pepel, fotografije, dokaze. Take, da zdržijo komunalnega uradnika, to je boga presoje in »forenzike«! Ker kot plačnik njihovih storitev ob prijavi zgorelega smetnjaka predstavljate lažnivca, ki je s smetnjakom storil bogvekaj (pa ne ta komunalni bog…) in zdaj še pepela ne zmore prinesti.
Na koncu spet plačujem nov smetnjak. Verjetno je »čipiran«. In zakaj je o tem treba zdaj javno razpravljati, ko je jasno, da gre pri vsem za »božja dela«? Zato, ker sem prepričan, da ogromno ljudi skloni glavo pred temi božanstvi, gre iskat dokaze, pepel, kar koli. Ker so nas tako naučili novi bogovi za okenci in ker častimo nova božanstva ponižno in vse to še plačamo. Zato sem zdaj vesel, da sem znorel in da »mi je bil bog (sodobni) priča«…
