Plagiati so v poslanske klopi »prispeli« še na strokovni ravni. Odbor za izobraževanje državnega zbora je na včerajšnjo javno predstavitev mnenj povabil profesorje in akademike, ki so politike opozorili, da plagiatorstva ne bi smeli politizirati, ampak bi morali reševanje problema prepustiti stroki. Rektor ljubljanske univerze Stanislav Pejovnik je zagotovil, da plagiati v Sloveniji niso bolj razmahnjen pojav kot v drugih evropskih državah. V zadnjih štirih letih je univerza odvzela en doktorat, en magisterij in štiri diplome. Eno magistrsko nalogo pravkar preverjajo. Glede na kontekst je to najverjetneje magistrska naloga premierke Alenke Bratušek. Pejovnik je napovedal, da bo preverjanje hitro, vendar rezultati ne bodo znani prej kot v treh mesecih.
Poslanci so temu dodali nekaj pripomb in razprava – ki je ob »privlačni« temi služila predvsem politični utrditvi posameznih strank – se je hitro končala.
Google vse ve
Profesorji, s katerimi smo včeraj govorili, so se strinjali, da bi preprečevanje plagiatov moralo ostati domena izobraževalnih inštitucij.
»Mentor, ki pazljivo spremlja svojega študenta, ga pozna, hitro opazi, kaj je študentovo delo in kaj ni,« pravi profesor Danilo Zavrtanik, rektor univerze v Novi Gorici. »Potem je treba napako popraviti in študentu povedati, kaj se ne sme. Naslednji korak pri preverjanju je komisija, ki delo potrdi. Lahko se namreč zgodi, da komu kaj uide, ker vsi ne preberejo vsega pazljivo. Potem so tu še akademski senati in univerza s sistemom varovanja pred plagiati ter splošno kulturo odnosa do avtorskih del.« Zavrtanik je prepričan, da z represivnimi ukrepi plagiatov ni mogoče preganjati, temveč je treba spreminjati odnose v družbi.
Začne se že v nižjih razredih, opozarjajo naši sogovorniki. Elsa Louis, profesorica francoščine na škofjeloški gimnaziji, je opazila, da nekateri dijaki oddajo izdelke, ki presegajo njihove siceršnje jezikovne sposobnosti. »Ko se mi zdi kaj res nenavadno, pretipkam nekaj besed ali stavkov v internetni iskalnik v slovenščini, angleščini in francoščini. Ponavadi hitro najdem originalni vir.« Dijakov na gimnaziji sicer sistematično ne opozarjajo na prepoved plagiatorstva, saj je načelno jasno, kaj se ne sme. Vsak učitelj pa se s plagiatorstvom redno sooča in ga preprečuje na svoj način. Naša sogovornica je dijake opozorila, da opravlja tudi naključna preverjanja štirih ali petih izdelkov v vsakem razredu. »Poleg tega pa skušam že teme seminarskih nalog razpisati dovolj specifično, da jih ni mogoče prepisati z enega mesta. Če bi razpisala denimo temo 'Boji v 2. svetovni vojni', bi bilo to prelahko. Tema 'Moška vloga v francoskih pravljicah' pa je že trši oreh,« se je nasmejala.
Profesorica komunikologije na FDV Tanja Oblak Črnič je poudarila prav pomen zgodnje vzgoje, saj je na fakulteti odnos študentov do varovanja del drugih avtorjev že izoblikovan in ga je težje spreminjati. »Šolski sistem mora priučiti veščine in odgovoren ni le posameznik, ampak tudi učitelji in širše družbeno okolje, starši, družina,« je prepričana Oblak-Črničeva. »Preprostost kulture copy-paste, kopiraj in prilepi, je namreč breme tako za tiste, ki pišejo, kot za tiste, ki berejo. V času spletnega dostopa do virov strokovnega, znanstvenega značaja je vse težje ohranjati pozornost.« Profesorica pravi, da so tovrstne spremembe neizbežne in zato ne moremo pričakovati, da bodo študentje svoje vire prepisovali iz tiskanih knjig.
Plagiat iz umetniškega zanosa
Tudi profesor fizike Dragan Mihailović z Instituta Jožefa Stefana je opazil, da se »generacije spreminjajo«. V preteklosti, se mu zdi, je bilo plagiatov manj, ker je bilo treba več prepisovati »na roko«. Opozoril je tudi na razliko med družboslovjem in naravoslovjem, v katerem je po njegovem mnenju težje kopirati tekst. Seveda pa je mogoče »ukrasti« metodo oziroma rezultate. »V preteklosti je bilo denimo 'običajno', da so se profesorji podpisali pod rezultate svoji študentov oziroma asistentov.« Na ta način se je bilo mogoče dokopati celo do Nobelove nagrade.
V kulturi »kopiraj in prilepi« pa za prepisovanje ni imuna nobena disciplina, niti na umetniških akademijah. »Tisti študentje, ki sami nimajo dovolj originalnih prebliskov, bodo prej poskušali ideje prepisati od drugod,« pravi slovenski skladatelj in docent na visoki šoli za glasbo v nemškem Karlsruheju Vito Žuraj. »Kar je bilo prepisano, se praviloma vidi oziroma sliši – vsaj za strokovno oko in uho. Danes je zelo lahko priti do posnetkov in partitur, internet ponuja veliko možnosti. Dogaja pa se tudi, da skladatelji naredijo plagiat nehote, ker jim je določena skladba tako všeč, da jo vzamejo za osnovo, ki bi jo radi naprej razvijali.« V tujini, pravi Žuraj, je velikokrat opazno tudi, da študentje imitirajo skladbe in glasbene sloge svojih visokošolskih mentorjev. »To so običajno vplivne osebe, poznani skladatelji, ki so hkrati tudi člani komisij na tekmovanjih ter v okviru raznih fundacij odločajo o podelitvah štipendij in naročilih za nove skladbe. Če je skladba profesorju stilistično blizu, si študent lahko poveča možnosti za uspešno kariero. Na vprašanje, kakšno vlogo pri tem igra poštenost, si lahko vsak odgovori sam. Ampak tako pač je.«