Primer družinske ekonomije, ki smo ga opisali, je resničen in dokumentiran, priča pa o tem, kam smo zabredli. A ne v polju finančnih malverzacij in davčnih utaj, kot so prepričani tisti, ki preiskujejo to kapitalsko veriženje z družinsko srebrnino, pač pa v polju naših osnovnih vrednot in »pristnih medčloveških odnosov«. Kajti v časih, ko je ta sintagma še kaj veljala, so nas učili, da je družina temeljna celica družbe. V njej smo se socializirali, se učili ljubezni in spoštovanja, solidarnosti in filantropije. Starši so, dokler so mogli, skrbeli za svoje otroke; pa ne le do takrat, ko si je otrok našel službo, ampak še potem, ko je potreboval avto, kupoval stanovanje, bogme, tudi za nakup vikenda so znali kdaj kaj primakniti. Brez zadolžnic in brez pričakovanja, da jim bo »mulec« te njihove izdatke kdaj povrnil. Finančno so otroku pomagali brez obveznosti, brez pogodb in notarjev, zgolj zato, ker je »najin«, saj »naj ima, če že midva nisva mogla imeti«! Otroci so po drugi strani, če je starše sreča zapustila, če je bila penzija prenizka ali so njihovi ljubeči starši obnemogli, vedno nesebično skrbeli za njih. Če okna niso tesnila, so prišli in jih zamenjali, če je streha puščala, so jo na lastne stroške prekrili, če je starše trgalo v kosteh in je zavod trdil, da njihovega bivanja v toplicah ne more kriti iz regularnega zavarovanja, so otroci plačali tudi za zdravilišče.

Pa poglejte, kam smo prišli danes! Iz družine smo naredili čisto običajno banko in prej kot policaji bi morala na njena vrata potrkati evropska trojka! Starši si sposojajo pri otrocih in otroci pri starših, bratje in sestre med sabo sklepajo posojilne pogodbe in živijo od obresti, dolžnik in upnik pa se srečata, ko zvečer drug z drugim ležeta v posteljo. Sin dobi od očeta star avto, a ga ne dobi zastonj, kot darilo, ampak ga mora odslužiti, pri čemer mu oče ne daruje le stroškov za nadaljnje vzdrževanje tistih starih jajc, ampak terja, da mu otrok vzdržuje tudi njegovo novo mašino. Družinsko drevo te družine zgleda kot kakšen daj-dam grafikon iz Poslovnega dnevnika.

Vprašati bi se morali, kdaj so družino patentirali kot denarni zavod, a tega nismo opazili, in kam so poniknile tiste svetle krščanske vrednote, ki so zrušile, denimo, družinski zakonik. Ali pa bi morda kazalo nad obravnavano družino, če je res osamljen primer (a ni, je vsaj še ena takšna), spustiti kakšno civilno iniciativo za družino in pravice otrok.