Na polno že danes v kvalifikacijah

Bertonclja danes v Moskvi čaka kvalifikacijski nastop, morebitni finale pa v soboto. Kakor na vseh odpravah na veliko tekmovanje v zadnjih letih je Bertoncelj tudi tokrat slovenski up za najvišja mesta.

Na spomladanskih tekmah svetovnega pokala sem svoje sposobnosti testiral v vseh možnih pogojih. Z le enim jasnim ciljem: da se s težjo sestavo čim bolje pripravim na veliko tekmovanje. Z izvedbami na tekmah sem spoznal vse zanke. Natančno vem, kje sem bolj izpostavljen napaki. Padcev z orodja ni bilo veliko, nisem pa izvedel takšnih sestav, kot bi si jih želel. Če sem naredil en del dobro, sem naredil kakšno traparijo drugje... Ko je že kazalo, da mi bo končno uspelo izvesti dobro sestavo, sem pri seskoku izvedel težavnost C namesto D. Skratka, nikoli nisem povezal vaje v celoto, da bi bil lahko ob koncu povsem zadovoljen. Prejšnji teden pa mi je na pokalu Narodnega doma uspela dobra sestava, s katero sem prejel končno oceno 15,6 točke. Verjamem, da sem sposoben prejeti oceno med 15,8 in 15,9, kar lahko doseže zelo malo telovadcev.

Kolajne mi ni treba izpostavljati. Ni treba doktorirati, da se vidi, kdo smo favoriti na konju z ročaji. Poglejte prejete ocene telovadcev na svetovnih pokalih in hitro boste videli, kdo od nas se lahko bori za najvišja mesta. Osebno sodim v krog telovadcev, ki lahko računajo na dobro uvrstitev. Želim si, da bi mi dobro uspeli dve tekmi, kvalifikacijska in finalna. Morda v današnjih kvalifikacijah ne bo potrebno, da mi uspe perfektna izvedba, v finalu pa jo bo treba v boju za najboljše uvrstitve izvesti odlično. Vem, da sem tega sposoben. In to je najpomembnejše.

Izvajal bom sestavo z izhodiščno oceno 16,5 točke. Ne morem si privoščiti, da bi izvajal lažjo vajo z nižjo izhodiščno oceno, saj bi se v tem primeru lahko hitro zakalkuliral. Veliko nas je namreč telovadcev, ki lahko prejmemo oceno med 15 in 15,3 točke. Če sam izvedem dobro sestavo, moja ocena znaša med 15,4 in 15,6, kar me dviguje nad povprečje, zato v takšnem primeru finale ne more in ne sme biti vprašljiv. Poleg tega bo Slovenija tekmovala v drugem turnusu, tako da bo šlo za mano v tretji izmeni na konja z ročaji še veliko kvalitetnih telovadcev, ki me bodo v primeru nekoliko slabše izvedbe sposobni premagati. Taktiziranja posledično ne bo.

Na mojem orodju z novim pravilnikom ni bilo tako drastičnih sprememb. Če se nekoliko pošalim, lahko rečem, da ne bi imel nič proti, da bi bil kdaj kakšen element, ki ga izvajam, ovrednoten več, kot je bil v starem pravilniku. Sprememba pravilnika na konju z ročaji se me v tem olimpijskem ciklusu ni dotaknila, saj so vsi elementi, ki jih izvajam, ostali ovrednoteni z enako oceno kot do sedaj. S tega stališča sem lahko zadovoljen. Treniram še dva elementa, s katerima bi sestavo še otežil. Na treningu mi gre že zelo dobro. A še nisem v fazi, da bi takšno sestavo izvajal na tekmovanju.

Aljaž Pegan je bil tako meni kot številnim drugim telovadcem vzornik. Bil je človek, ki nam je dajal dodatni zagon. Ker prihajava iz različnih klubov, Aljaža nisem dobro poznal, dokler se nisem priključil reprezentanci. Zato sem v mladih letih Aljaža večkrat spremljal prek rezultatov, Mitjo Petkovška pa sem v Narodnem domu lahko na treningih opazoval vsak dan. S tega stališča mi je bil Mitja vedno bolj dosegljiv. Aljaž nam je bil venomer pripravljen pomagati, venomer dostopen za pogovor. Meni osebno je veliko pomagal, saj je z mano delil izkušnje, ki jih je imel denimo s številnih uvrstitev v finale na svetovnih prvenstvih. Ko mi je povedal, da je imel tudi sam tremo, mi je bilo kasneje v takšnem položaju lažje. Z odličnimi rezultati je Aljaž veliko prinesel celotnemu slovenskemu športu, ne zgolj gimnastiki. Verjamem, da ga bomo vsi zelo pogrešali v tekmovalni areni.