Vaše mnenje se razlikuje od mnenja večine sociologov, da seveda ne govorimo o sindikatih, ki poudarjajo pridobitve socialne države in opozarjajo, da brez široko dostopnega javnega sektorja tudi ni kakovostnega življenja. Ti med drugim tudi dokazujejo, da slovenski javni sektor v primerjavi s tujino sploh ni preobsežen, prav tako se tudi v njem velika večina zaposlenih ne more ravno hvaliti z visokimi plačami.

Vse to je res, a dejstvo je, da zdajšnjega javnega sektorja ne zmoremo financirati. Naj povem konkretno – pri mladih družinah imamo boljše pogoje kot Švedska, pri nas velja 12-mesečno 100-odstotno nadomestilo osebnega dohodka za matere na porodniškem dopustu, na Švedskem sicer enako dolgo le 80-odstotno. Je to realno? Ni. Švedski BDP je 40.000 dolarjev na prebivalca, slovenski pa 20.000. Lepo bi bilo, če bi imeli »švedske standarde«, na primer ureditev, da ima vsak študent zagotovljeno štipendijo, a to v Sloveniji žal ni izvedljivo.

Ne vem, kako daleč je od bankrota oddaljena Slovenija, lahko pa rečem, da so bili podobni razlogi pri jugoslovanskem drvenju v pogubo. Okolje in razmere so se spremenili, mi pa nismo naredili nič. Samo zadolžujemo se, denar pa večinoma pretvorimo v plače in vzdrževanje previsokega življenjskega standarda. V javnem sektorju se že 20 let ni nič spremenilo, zato predvidevam, da se tudi ne bo.

Zakaj?

Ker je vsa politika javni sektor, parlament je javni sektor, vlada je javni sektor. Poglejte sestavo vlade, pol jih prihaja z univerz. Pred kratim sem bral intervju z nekim uglednim makroekonomistom, ki je rekel – dajte čim več denarja univerzam in mi vas bomo potegnili ven. Problem je, da nihče noče nič spremeniti znotraj svojega ozkega segmenta in da se zanaša na to, da bo vedno kak »naš minister« poskrbel, da bo količina denarja enaka. Ko se je Amerika znašla v krizi, niso diskutirali, ali jo bodo univerze potegnile ven, ampak so rekli – če so rezi v celotni družbi, bodo rezi tudi v javnem sektorju. In Amerika je po letu, dveh izplavala iz krize.

Tudi v Evropi so države nemudoma ukrepale. V Romuniji na primer so znižali plače za 25 odstotkov, v Grčiji za 20, na Irskem za 17 odstotkov, šli so v zmanjšanje zaposlenosti. Pri nas pa smo najprej morali izplačati Virantovo plačno reformo in dvigniti plače za 10 odstotkov. Krebsovi je sicer uspelo zamrzniti plače, vendar pa so se prvi večji rezi začeli šele z Janševo vlado.

Če bi začeli reforme v obdobju Pahorjeve vlade, zagotovo danes ne bi bili, kjer smo. Žal fantje niso delali čisto nič drugega, kot da so se vsako leto zadolžili za novih pet milijard, teh pet milijard prelili v visoke plače in visok standard, naredili pa nobene reforme. To je bila ogromna zamujena priložnost.

Katere reforme imate v mislih?

Verjetno bi bilo treba ustanoviti nekakšne skupine strokovnjakov po posameznih delih javnega sektorja, ki bi morale iskreno povedati, kaj ne deluje. Rezerv imamo ogromno. Če ostanem pri šolstvu, smo pri upravljanju in organizaciji univerz unikatni. Vsaka fakulteta ima toliko administracije, kot jo ima celotna univerza v ZDA. Vsaka ima svoje računovodstvo, svoje podporne službe itd., v drugih državah pa je vse to na ravni univerze. Če bi to administracijo zmanjšali, bi bil prihranek velik, res pa je, da bi določen segment javnega sektorja izgubil zaposlitev.

Drugi problem sta vodenje fakultet in neoptimalna poraba sredstev. Vzemimo na primer umetniške fakultete. Pri nas nekdo, ki je celo življenje igral violino, postane dekan in vodi 100-članski kolektiv. Na Zahodu je normalno, da prevzame strokovni del tega kolektiva, ne more pa voditi financ.

Bi prenovili tudi plačno politiko?

Problem plač v našem javnem sektorju je, da ni nobene elastičnosti, vse je avtomatizem. V zasebnem sektorju je plačna politika rezultat gospodarske uspešnosti posameznega podjetja. Če gre slabo, se znižajo plače in število zaposlenih, v javnem sektorju pa je vse blokirano. Prijatelji na nemški ambasadi so mi povedali, da so nemški sindikati takoj, ko se je začela kriza, sprevideli, da se bo nemška barka, če ne bodo popustili, potopila in z njo tudi sindikati in celoten javni sektor. Pri nas je bilo ravno obrnjeno. Sindikalni voditelji, ki še vedno govorijo isto kot pred 20 leti, so zablokirali vse reforme. Vprašanje je, ali oni nimajo občutka ali pa ga nima članstvo, da niso pripravljeni znižati plač niti za pet odstotkov. Ti odstotki so sicer smešni – če pride k nam zloglasna trojica, se bodo plače rezale za 20, 30 odstotkov, skupaj s številom zaposlenih. Nasploh opažam, da se v vseh državah, kjer so na oblasti levosredinske elite in sindikati, zelo težko brzdajo plače in osebna poraba.

Zanimivo je, da je pred dnevi evropska komisija objavila mnenje, da so varčevalni rezi sprožili v Evropi veliko nezadovoljstva, tudi po zaslugi nezadostnega socialnega dialoga. Kot izjemo je izpostavila Slovenijo, ki da edina v srednji in vzhodni Evropi pri urejanju odnosov med socialnimi partnerji nima šibkih in razdrobljenih institucij.

In kam nas je to pripeljalo? Jasno je, da gre za širšo zgodbo. Po celem svetu se reže socialna država, socialni standardi se nižajo, javni sektor se krči... Ljudje ne morejo razumeti, da za to niso krive vlade, ampak da gre v veliki meri za globalizacijske procese. Zakaj azijske države ne krčijo socialnega sektorja? Ker ga nimajo. Tam ne vedo, kaj je zdravstvena zaščita, kaj je pokojninsko zavarovanje. V Evropi smo s svojimi visokimi socialnimi standardi soočeni s konkurenco držav, ki so trikrat cenejše. To je borba Davida z Goljatom. Ali je krčenje socialne države in rezanje standarda ljudi pravično ali ne, ni pomembno. Spustili smo se v globalizacijsko tekmo in jasno je, da jo izgubljamo.

Se proti temu ne da ukrepati, se moramo popolnoma prilagoditi globalizacijski tekmi? Do katere mere lahko vendarle ohranimo pridobitve socialne države?

Mislim, da bi se lahko v vseh segmentih javnega sektorja veliko stvari racionaliziralo. Naj navedem primer Japonske. Japonci imajo možnost, da si izberejo ali stalno zaposlitev ob nižji plači ali pa pogodbeno zaposlitev ob višji plači. Javni uslužbenci v Sloveniji se ne zavedajo, kaj pomeni stalna služba, med drugim lahko na banki zaprosiš za posojilo. Če nekdo zanika, da to ni vredno 20 odstotkov plače, potem nima nobenega ekonomskega znanja. Stalna zaposlitev je ogromen kapital.

V zasebnem sektorju vedno visi nad tabo palica propada in odpuščanja. To sta glavna motivacijska dejavnika, ki ju ne moreš negirati. Tega v javnem sektorju ni, zato je življenje in bivanje mnogo bolj lagodno in zato morda tudi manj učinkovito.

Jasno je, da črtanje javnega sektorja ne pride v poštev, zagotovo pa bi se ga dalo bolj privatizirati. Kanada, ki ima enega najbolj uspešnih zdravstvenih sistemov na svetu, ima večino zdravstva na koncesijah, v državni lasti so le največje bolnice. Tudi v šolstvu je določena stopnja privatizacije verjetno nujna. Žal smo se pri nas javno-zasebnega partnerstva lotili tipično birokratsko. Vsaka občina ima nekakšno komisijo za javno-zasebno partnerstvo, s katero smo zaposlili cel kup ljudi, izvedli pa nobenega projekta.

Država letos potrebuje od javnega sektorja 158 milijonov evrov. Osnovna ideja ministra Viranta je, da naj bi šlo za linearno znižanje plač oziroma dodatkov. Sindikati temu nasprotujejo, češ da so razmere med dejavnostmi različne in da je potreben selektivni pristop. Prav tako menijo, da se da morebitne prihranke pri materialnih stroških in investicijah nameniti za plače. Kaj vi menite?

Glede na na našo ideološko predzgodovino, ki temelji na enakosti, je realno izvedljiv le linearen pristop. Čim začneš selekcionirati, se začno vsi med seboj kregati, in na koncu ne bi naredili nič. Pri tem je jasno, da se ne bi smelo nižati najnižjih plač in da bi morali določiti prag, pod katerim se plače ne smejo nižati. Menim tudi, da je treba zmanjšati dohodkovne razlike. Ko sem o tem razpravljal z ameriškimi kolegi, so mi rekli, da bi bilo to pri njih nemogoče, saj bi vsi najboljši kadri odšli drugam. A to je Amerika, kam boš šel iz Slovenije? Nekateri poklici, tehnični, medicinski..., verjetno lahko gredo v tujino, a za preostale te alternative ni.

Glede ideje o prelivanju sredstev za materialne stroške v plače pa obstaja nevarnost, da praktično vse službe ne bi delale več nič. Delali bi samo za plače.