KUD Franceta Prešerna v Ljubljani, ki deluje že od leta 1919, se že približno dve desetletji, odkar je država ukinila financiranje društev, ki posedujejo določeno lastnino, spopada z dolgovi. Društvo ima namreč v lasti stavbo v Trnovem, kjer tudi deluje, zaradi česar ni obravnavano kot javni zavod in od ministrstva za kulturo dobiva podporo le za programski del, ne pa za vzdrževanje zgradbe, ki predstavlja precejšen strošek. Skozi leta so se dolgovi tako kopičili, subvencioniranja in možnosti za prijavo na razne razpise pa je bilo vse manj. Usoda tega znanega prizorišča je trenutno nejasna.
Za zdaj KUD Franceta Prešerna sicer deluje nemoteno, toda Mojca Ocvirk, ki je v njem zadolžena za odnose z javnostmi, poudarja: »Sredstev za nadaljnje obratovanje trenutno nimamo, nekateri umetniki pa že leta delujejo zastonj ali za simboličen honorar.« Usoda stavbe v Trnovem za zdaj še ni znana, Mojca Ocvirk sporoča le, da se je društvo odločilo, da stavbe ne bo prodalo Mestni občini Ljubljana, saj ta ne ponuja garancije, da bo prostore še naprej namenjala umetniškemu udejstvovanju. Medtem pa si KUD Franceta Prešerna prizadeva, da bo stavba tudi v prihodnje ostala zatočišče raznih ustvarjalcev, čeprav se zaveda, da bo najbrž treba nekoliko odstopiti od dosedanjega neprofitno naravnanega koncepta ter najti ustrezno razmerje med taktiko preživetja in alternativno usmerjenostjo. V društvu pa zatrjujejo, da bodo tudi letos ponudili njihov najbolj prepoznaven artikel, festival Trnfest, saj računajo na nastopajoče, ki bi se povsem odpovedali honorarjem.
Brez popustov in odpustkov
Kantavtor in nekdanji predsednik KUD Franceta Prešerna Jani Kovačič je prepričan, da gre za trenutno klavrno finančno stanje društva kriviti okorelo zakonodajo in slabo kulturno politiko. Poudarja, da je društvo podalo številne rešitve za izhod iz krize, a oblast zanje nikoli ni imela posluha. Vseskozi si je prizadevalo za široko paleto različnih kulturnih dejavnosti, ki bi vključevale tudi trženje raznih uslug, kot je denimo izdelovanje scen, a se je vselej zapletlo pri birokraciji. Podobno pa birokratska vojna spremlja tudi razne donacije in sponzorstva. »Čisto resno smo že razmišljali, da bi se prijavili kot verska skupnost, saj bi si v tem primeru lahko privoščili veliko več kot kulturna društva.«
Kovačič pristavlja še: »V tem trenutku s strani države ne vidim pripravljenosti za rešitev. Nekih popustov in odpustkov nihče noče dajati. Še tiste, ki bi jih kljub vsemu lahko dobili, birokracija pogoltne.«
Vsestranski umetnik Andrej Rozman Roza, nekakšen zaščitni znak KUD Franceta Prešerna, meni, da stavba v Trnovem ponuja unikatno gledališko dvorano, ravno pravšnjih dimenzij in primernim odrom za komorne predstave in koncerte, zaradi česar se mu zdi nedopustno, da bi zaradi katastrofalne finančne situacije društvo, v čigar lasti je dvorana, prenehalo opravljati svoje poslanstvo. »Pričakujem prav nasprotno: da bodo nakopičene težave in organizacijske napake, ki so po mojem mnenju botrovale tem težavam, spodbudile potrebo po čimprejšnjem ukrepanju in prenovljenem zagonu programa, ki bo to dvorano polnil vse dni v tednu. Rešiti to dvorano je bistveno lažje kot rešiti državo, s katero smo v teh istih letih zabredli še veliko bolj globoko. Pa tudi pri njej še vedno obstaja veliko upanja. Obe pa zahtevata korenito prenovo organiziranosti, ki je pripeljala do njunih težav.«
Na prepihu sodobnega časa
KUD Franceta Prešerna je vseskozi nudil zavetje ustvarjalcem in umetniškim smerem, ki so najprej čepele na obrobju, a so se prav s pomočjo društva širše uveljavile. Tako je denimo izvrgel Impro ligo, kasneje pa še edini mednarodni festival improvizacijskega gledališča v Sloveniji, Goli oder, tamkajšnja galerija je ena redkih v Sloveniji, ki razstavlja stripe ter modne in oblikovalske izdelke, njegova najbolj prepoznavna blagovna znamka Trnfest pa je eden redkih festivalov pri nas, ki ni podlegel komercialnim smernicam in kulturo ponuja povsem brezplačno.
Skratka, veliko »prepiha in veliko novega«, kot se je izrazil Kovačič, ki se boji, da se bodo podobne ustanove počasi začele podirati kot keglji. »Potem bomo prepuščeni le še ljubiteljski kulturi, poslovnežem, estradi in seveda slabemu okusu.« Dodaja pa še, da »nima smisla, da bi KUD Franceta Prešerna ohranjali zgolj kot nekakšen spomenik, ampak mora funkcionirati kot živ organizem«.
Podobno tudi režiserka in performerka, umetniška vodja Kolektiva Narobov ter ena od umetniških vodij festivala Goli oder, Maja Dekleva Lapajne, meni, da bi z morebitnim zaprtjem KUD Franceta Prešerna »Ljubljana izgubila prostor, ki z vsakodnevnimi dogodki močno soustvarja kulturni utrip mesta, poleg tega pa tudi producenta, ki je podpiral in razvijal številne umetnike in umetniške kolektive«. Skrbi pa jo še, da bi z zaprtjem zazijala velika vrzel na področju podpore mladim perspektivnim ustvarjalcem. »Prav nadvse odprta in neizključevalna politika je bistvo društva, ki omogoča bogato kulturno-umetniško stičišče različnih umetniških zvrsti, različnih generacij in različno uveljavljenih ustvarjalcev.«
Nevarnost korakanja nazaj
Maja Dekleva Lapajne, ki priznava, da bi bila danes najbrž zavezana kateremu drugemu poklicu, če je KUD Franceta Prešerna s prostorom in financami ne bi podpiral pri razvoju njenega umetniškega izraza, poudari, da je ustanova predstavljala enega najpomembnejših faktorjev razvoja improvizacijskega gledališča v Sloveniji. Tega je namreč pri nas zagnala gledališka skupina Ane Monro, ki je v začetku devetdesetih let še delovala pod streho KUD Franceta Prešerna. Kasneje sta se tu ob Impro ligi na noge postavili še Šolska impro liga in Mala impro liga, ki sta improvizacijo zanesli med osnovnošolce in dijake. Mednarodni festival Goli oder je odigral pomembno vlogo pri razvoju in profesionalizaciji improvizacijskega gledališča pri nas, ponudil je močnejšo teoretsko podlago in domačo improvizacijsko produkcijo umestil na svetovni zemljevid.
»Celotnemu dozdajšnjemu razvoju je botroval tako fizični kot produkcijski prostor KUD Franceta Prešerna. Skrbi me, da bomo v primeru zaprtja morali narediti kar nekaj korakov nazaj, preden bomo lahko nadaljevali.«
Vendar sogovornica priznava, da so vse hujše finančne težave dosedanjega ustvarjalnega zavetišča v zadnjem času tudi nekoliko okrnile program. »Iz leta v leto smo lahko realizirali manj projektov, obstoječe pa smo krčili in zaradi pomanjkanja financ tudi konceptualno spreminjali. Izgubljali smo sodelavce, ki si seveda niso več mogli privoščiti delati dobrodelno.« A hujša od materialnega pomanjkanja se ji je vselej zdela »otožnost in vdanost v usodo, ki ubija ustvarjalnega duha«.
