Kje so trenutno dela slovenskih impresionistov, katerih razstavo bodo nocoj slovesno odprli v Parizu? V kakšni družbi so, kaj je pariška Petit Palais? Petit Palais, »majhna palača«, seveda ni majhna, to ime je dobila le zato, ker stoji ob veliki, ogromni Grand Palais, obe pa sta umeščeni na črto med Elizejskimi poljanami in Les Invalides, slavnim vojaškim muzejem, v katerem je pokopan tudi Napoleon Bonaparte. Petit Palais je danes ena najbolj obiskanih muzejskih točk Pariza, ne le s strani turistov, ampak tudi domačinov, ki se sicer marsikateri znamenitosti izognejo v velikem loku.
Veliko in majhno palačo so zgradili leta 1900, v času Svetovne razstave, ki je v tistih časih vedno pomenila investicijski bum in veliko tekmovanje za čim bolj prestižne zgradbe, namenjene kulturi in znanosti; že dve leti prej, leta 1898, je Svetovna razstava Parizu prinesla konstrukcijski čudež, Eifflov stolp, ki je bil sprva kot nekakšen šokanten spaček mišljen le kot začasen eksponat, a je vzbudil toliko nasprotujočih si, navdušenih in odklonilnih mnenj, da je ostal in kasneje postal največji emblem mesta, celo večji od cerkva Notre Dame in Sacre-Coeur.
Petit Palais je zgradil arhitekt Charles Girault, in sicer v obliki trapeza; štiri krila obkrožajo vrt z bogato okrašenim stebriščem. Palača je postala Muzej mesta Pariz leta 1902, dve leti po koncu Svetovne razstave, njena krasitev s kipi, poslikavami in mozaiki pa se je nadaljevala vse do leta 1925. Girault je vodil tudi gradnjo Grand Palais, ki so jo sicer zasnovali drugi arhitekti, a je v nedvomnem sozvočju s Petit Palais, katere zunanje stebrišče, portal in kupola spominjajo tudi na Les Invalides. Zgradba je Giraultu prinesla tolikšen ugled, da mu je kruh odtlej rezal belgijski kralj Leopold II; med drugim mu je arhitekt povečal grad v Laeknu. Po vzoru Petit Palais so kasneje nastale še druge zgradbe, med drugim belgijski Kraljevski muzej srednje Afrike in Muzej umetnosti v čilskem Santiagu.
Muzej ima svojo stalno zbirko in občasne razstave. Med stalnimi zbirkami je Dutuitova zbirka srednjeveške in renesančne umetnosti, Tuckova zbirka pa obsega pohištvo 18. stoletja in slikarska dela, ki so v lasti mesta Pariz. Tako so stalno na ogled dela Rembrandta, Rubensa, Poussina in drugih vrhunskih slikarjev pa tudi izvrstna zbirka slik in kipov iz 19. stoletja, od Ingresa, Delacroixa in Moneta do Cezanna, Modiglianija in Rodina.
Med občasnimi razstavami je trenutno na ogled razstava slikarja iz 19. stoletja, Felixa Ziema, z naslovom Sanjal sem o lepem, pa tudi razstava Živeti z živalmi v 17. stoletju. Nocoj pa bo v Petit Palais otvoritev tako naše razstave Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920 kot monografske razstave enega največjih francoskih kiparjev 19. stoletja, Julesa Dalouja. V teh težkih časih je torej mogoče reči vsaj to: naša likovna dediščina je v Parizu v odlični družbi in ima enkratno priložnost, da svojo ustvarjalno moč izmeri ob boku svojih stilnih vzornikov. Francoski obiskovalci pa bodo imeli priložnost spoznati slike, kipe, filme, fotografije, knjižne opreme in tudi dokumentarec o arhitekturi iz njim precej neznanega, »robnega« območja – in morda bodo presenečeni.
