Preneseno v ekonomistični pojmovnik: če država vlaga v kulturo, koliko se ji ta investicija v simbolno produkcijo finančno povrne, če ne kar izplača? Tu imajo neodvisniki, v razširjenem psovalnem diskurzu razumljeni kot »paraziti«, prisesani na javne subvencije, prav. Grešijo pa v tem, da bo njihov že tako negotovi status spodnesel novi kulturni minister. Majale so ga vse prejšnje vlade, kulturni uradniki, zadolženi za evropske zadeve, in tudi del domače akademske sfere, ki je od zahodnih, večidel britanskih študijev kulture, nekritično prevzel ali predelal termine, kot so kulturna in kreativna industrija, kreativna ekonomija, kreativna mesta in celo kreativni razred, in jih vstavljal tako v razvojne dokumente kot v znanstvene članke.
Jože Vogrinc je v pravkar izšlem zborniku esejev opozoril na »kreativni donesek« dvojezične knjižice Kulturne in kreativne industrije po slovensko, ki ga je leta 2011 izdalo tedanje ministrstvo za kulturo. V njem je tudi podatek, da je v slovenskih kreativnih industrijah zaposlenih več kot 30.000 ljudi, kar bi pomenilo, da so hudo pomembna panoga. Inovacija zbornika je bila v tem, da so avtorice k vsem samozaposlenim kulturnikom in podjetjem, ki prodajajo kulturo na trgu, prištele tudi zaposlene v javnih kulturnih zavodih in kulturno uradništvo. Ironičen utilitaren sklep, ki ga izpelje avtor, je, da je omenjena knjižica pravzaprav napotilo kulturnim ustvarjalcem za preobrazbo javnega nastopanja in razumevanja samih sebe, če hočejo preživeti v političnem ozračju privatizacije kulture. Kultura in kulturna produkcija sta predstavljeni tako, da – navznoter in navzven – utajita ekonomsko nemoč kulture v periferni državi, kot je Slovenija.
Kulturni ustvarjalci so se sicer že prilagajali na polagoma spremenjene podtone javnih razpisov: svoje projekte so v prošnjah za javne subvencije in zasebna sponzorstva predstavljali kot prispevke k regeneraciji mesta, k oživljanju zapuščenih predelov, kot bogatitev turistične ponudbe, tudi kot večanje prestiža podpornika ustvarjanja. Vedno bolj funkcionalno. Ta predelava razumevanja lokalne vloge kulturne in umetniške ustvarjalnosti je nekako tiho obšla tisto, na čemer vendarle temelji gradnja »ustvarjalne ekonomije« v zahodnih centrih, namreč na dodajanju vrednosti kulturnim in drugim proizvodom na domačem in mednarodnem trgu. Verjetno se je vendarle treba vprašati, ali so sploh možnosti za formiranje slovenske »kreativne industrije«, ali vsaj manufakture, negodovanju neodvisnih umetniških grupacij navkljub. Denimo, Miha Klinar je za vlado dal nekaj plodnih iztočnic o oblikovanju kot dejavniku k povečevanju konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, torej o področju, za katerega je pristojno tudi kulturno ministrstvo, ki pa se mu rado izmika. A tudi tega področja ne kaže preveč idealizirati. Po ljubljanskem »tednu mode« se podajmo na spektakularno področje ustvarjalnosti te vrste – in to v Veliko Britanijo, v enega svetovnih centrov mode, v London.
Ob smrti nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher velja spomniti na leto 1986, ko je njena vlada sesula avtonomno politiko (laburističnega) Sveta širšega Londona, ki je za kratek čas s svojo razvojno kulturno politiko omogočil razcvet neodvisnih britanskih in londonskih oblikovalcev, večina so bila dekleta. Neodvisno modno oblikovanje je zrastlo iz neodvisne subkulturne scene konca sedemdesetih let in razvejanega izobraževalnega sistema oblikovalskih šol. Londonski svet je za kratek čas med drugim aktivno spodbujal neodvisne modne oblikovalce, kar je bilo ključno za njihov prodor od sredine osemdesetih do sredine devetdesetih let. Odločilni so bili tile dejavniki: subvencije države in lokalnih oblasti, regulacija (neprofitnih) najemnim prostorov in studiev, tesno sodelovanje med oblikovalci samimi in izdelovalci oblačil, splošno priznanje modnega oblikovanja kot neodvisne ustvarjalne in umetniške prakse in ne kot konvencionalnega posla, potreba po ustvarjanju mreže z drugimi ustvarjalnimi poklici (kot so stilisti, modni fotografi, aktivni zainteresirani potrošniki in kulturni posredniki, na primer modni novinarji).
Vlada premierke Thatcherjeve takrat ni bila pripravljena podpreti eksperimentalne, le napol podjetniške ustvarjalne prakse modnih oblikovalcev. Nova laburistična vlada Tonyja Blaira je neoliberalno politiko nadaljevala; od leta 1997 je javno podpirala ekonomijo, ki sloni na individualnih talentih. To je med drugim pomenilo ukinitev finančne podpore in olajšav pri pridobitvi prostorov in provizorično nudenje pomoči oblikovalcem z oblikovanjem poslovnih načrtov (podobno ravna naša gospodarska zbornica). Kulturno politični guru Leadbitter, snovalec gesla »Vsi smo kreativni«, je svojo politiko »kulturne ekonomije« zasnoval na individualizmu, na zvezdniškem sistemu (in to na figurah Alexandra McQueena in kuharja Jamieja Oliverja). Britanski sistem »kreativne industrije« po popolni dezindustrializaciji, ki ga je pomagala scomprati akademska srenja, je do leta 2007 dobesedno odpravil možnost za preživetje mladih neodvisnih oblikovalcev in njihovega morebitnega prodora na mednarodni trg. Povprečni letni dohodek neodvisnega oblikovalca z lastno blagovno znamko je zadnja leta v Britaniji znašal okoli 30.000 funtov, kar je v Sloveniji primerljivo z 5000 do 10.000 evri, ki jih na leto zasluži naš neodvisni, samozaposleni modni oblikovalec, pa tudi kakšen arhitekt. Vsi čakajo na »big hit«.
