Grm iz popkulture prevzame tudi načine organizacije pripovednega materiala. Uporablja brikolaže in žanrsko hibridizacijo: v zgodbi Sedi na vedru barve, vsa vedra in barvita premeša retoriko detektivske preiskave z vdori neformalnega jezika, oglaševalskimi slogani, aliteracijskimi igrami, literarnimi referencami in parodiranjem diskurza sodobne umetnosti. Večkrat se zateka v reinterpretacije in priredbe: grozljivka Peter in risa je variacija na ljudsko pravljico o otroku, dedku in strašni živali, ki ju hoče požreti. Hadrijanova ljubezen je poklon Thomasu Mannu in Smrti v Benetkah, a tudi zgodovinska referenca na cesarja Hadrijana. Ciklon, srca mojega klon, pred tabo bom klonila pa je (če sem pravilno prebrala Grmove medtekstualne reference) radikalna interpretacija pesmi Rolling in the deep zvezdnice Adele. V popularni skladbi pevka poje o neuresničeni ljubezni in želji po maščevanju – ki ga uresniči Grmova junakinja. Sicer pa je avtor v ljubezenskem odnosu s slovensko popevko: sentimentalne melodije Irene Kohont ali skupin Agropop in Pepel in kri najraje odzvanjajo v sozvočju s kakšnim bizarno-grozljivim umorom ali grožnjo norosti (Mrgolazen, Kdaj prišel). Grm se tako vpisuje še v tradicijo slovenske groteske in grozljivke, ki je v zadnjih letih presenetila z lepimi rezultati, predvsem če se spomnimo Maločudnic (2010) Mihaele Hojnik, pa tudi Jedcev rži (2012) Aleksandre Kocmut. V tem kontekstu Grma posebej privlačijo metamorfoze, neobvladljivost narave in človeškega telesa ter fatalno delovanje seksualnega gona, katerega uresničitev je povezana z razdejanjem in uničenjem (Poljub v paleozoiku in Brk, Mesec, Oroše).
Pod Grmov avtorski podpis sodijo še jezikovne domislice in ironično privzdignjen slog, ki ponekod začini, ponekod pa zaduši druge registre. Že iz naslovov zgodb je očitno, da se avtor rad poigra z istim zvenom in drugačnim pomenom besed, s konotacijami in denotacijami ter s tehniko, ki jo v eni izmed zgodb sam imenuje »konkretizacija abstraktnega«. Gre za dobesedno ilustracijo abstraktnih pojmov, izrazov in fraz, po principu, da je »jajce na oko« pač jajce, ki ga dejansko vržemo nekomu na (oziroma v) oko. Najboljši primer je uvodna zgodba Navzgor!, v katerem se študentek z družbenega dna zagleda v županovo hčerko, ki prebiva na vrhu družbene lestvice – abstraktna pojma socialne razslojenosti postaneta meso, ko se med potencialna ljubimca postavijo prebivalci mesta in zgradijo stolp iz lastnih teles. »Mladeničeva strma in neprijetna pot do mladenkinega srca« se udejanji v konkretnem plezanju prek človeškega stolpa in padcu na dno socioekonomske konstrukcije.
Sinice, sablje, sladoled vnašajo osvežilen vetrič popkulturnih trendov v slovensko okolje, zato se čudim, da niso požele večjega odmeva med recenzenti. Morda je del problema tudi v založniku, Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti, ki je brez prodornejših mehanizmov za promocijo avtorjev. Grm je v prvencu odprl številna poglavja in zanimivo bo videti, kaj bo od tega nadgradil, za začetek pa si zasluži več pozornosti recenzentske javnosti.
