Znamenja, da stik sploh je, so v jasni materinščini, v pogovornem jeziku, ki pa v zapisu pridobi drugačno veljavo. Je namreč svojevrstna obtožba in obsodba, saj je sum o krivici vedno v akciji. Janez Ramoveš niti za dlako ne menja svoje kritične čudi, ki ji sledi skozi vse svoje pesmi in knjige. Če se je v prejšnji zbirki z naslovom Čreda zavzemal za humanejši odnos človeka do klanja krav, se v tokratnih pesmih zavzema za duhoven odnos človeka do človeških izmišljij, ki pa so seveda določujoča resnica človeka samega. Že lik, ki je v naslovu knjige, ima osnovno sporočilo maščevalca, pa četudi je oznanjevalec pomladi. Kurent je namreč poosebljeno človeško zlo, ki ima gorjačo in grozovit videz. Kurent kaznuje ali vsaj kaže na kazen. Drugi del knjige se začne z navedkom, v katerem skupina ljudi ugotavlja, kako ravnati oziroma se obnašati s čudnimi pojavi, ki do ljudi niso prav prijateljski. Čudni pojavi se nanašajo na tiste like, ki žive v ljudskem izročilu in se izmikajo klasifikacijam in opredelitvam. Posebej ponoči. In ugotovitev je, da takšni pojavi so, če se v njih verjame. Prikliče pa jih strah, ki je zgrajen na pripovedih o strahu in strašnem. To je strah, ki se oprime zapuščenih in osamelih ljudi nekje na samem, nekje od zadaj, nekje tam. A še prej je tisto vmes.
Pesnik dosledno sporoča, da je tisti, ki je tako pogumen, da se lahko norčuje ob najgrozavejšem času, že čez, že tam – ga že ni več, je že senca, mrak, tema. Svetlobe pa ni na pretek. Je pa prav pesnik tisti, ki opozori, da v takšnem prežanju ni počitka, ni dopusta, ni plačila in ni odloga. Je le laganje samemu sebi, kar naj bi olajšalo ponavljanje določenih vzorcev obnašanja. Ponavljanje, ki je osnova obreda, pesniku služi za opozorilo na človeška početja, ki se jim ne ve več vzroka in tudi ne namena, pa je izgovor za razlago početij, da se jih počne, da se z njimi preganja čas. Kaj pa je drugega plašenje ptic ali vnaprej določeno stopicanje okrog njiv ali zabadanje noža v mizo pred seboj? Ali pa pisanje? Iskanje smisla, resnice ali zadoščenja za življenje so tudi tisti čudni pojavi, s katerimi se dejanja ponavljanja opredelijo do te mere, da se jim verjame. In isto stopnjo vere vsebujejo tudi pesmi iz zbirke Skuz okn strejlam kurente. Ni jih lahko sprejeti, pa ne zaradi narečnega zapisa. Pač pa zaradi sporočila, ki opredeljuje človekovo čakanje v predvsem trpnem položaju. Kar pa ni izgovor, da se takšnih pesmi ne bi sprejelo kot molitve k sedanjosti, če je že večnost v domeni razdalje med človekom in kurentom.
