Naj spomnim na medvede pande, ki jih je Kitajska velikodušno delila v znamenje prijateljskih odnosov vse tja do srede osemdesetih let, vsakomur, ki si je hotel nakopati za vrat to ljubko, a občutljivo žival in se je zaradi nje potem tresel od strahu, da bi v jetništvu umrla, kar bi bil za Peking dokaz nespoštljivosti do velike Kitajske. Zanemarjanje pomena vloge živali v samem vrhu nacionalne politike ali celo delanje norca iz vloge živali v uresničevanju najpomembnejših nacionalnih interesov kaže na popoln analfabetizem gostilniških političnih teoretikov. Vrnimo se k pomenu pand. Ko je ameriški predsednik Nixon poslal na kitajsko ameriške namiznoteniške amaterje in potem sam odpotoval, so Kitajci obdarovali dotlej sovražne ZDA s pandama Ling-Ling in Hsin-Hsin. Od tedaj gredo odnosi med državama z manjšimi zdrsi samo strmo navzgor. Da bi popravili odnose z Veliko Britanijo, so tudi Angležem v času premierja Heatha podarili par pand Chia-Chia in Chin-Ching. Stare zamere so bile pozabljene. Da pa je treba biti sila previden z živalskimi darili, so spoznali prav Angleži, ki so v želji, da bi se zbližali z Moskvo, pando poslali na parjenje v Sovjetsko zvezo. S tem spolnim zunanjepolitičnim transferjem pa so užalili Kitajsko, ki je bila takrat v hudem ideološkem sporu s Kremljem. Ko je v Nemčiji lani umrla panda Bao-Bao, je država trepetala pred morebitnimi povračilnimi ukrepi Pekinga, ker naj bi po nekaterih govoricah prislovično varčni Nemci pri protikriznem varčevanju pretiravali in do smrti zlakotili simbol prijateljstva med državama.

Živali iz političnega vrha izjemno pozitivno prispevajo k mirnemu vodenju državne politike. Ko je Clinton bombardiral Beograd, se je ameriška javnost bolj ukvarjala z njegovim mačkonom Socksom. Ko je propadala ameriška borza, so Američane kratkočasile vragolije psa Boja, hišnega ljubljenčka družine Obama. Ko je nedavno francoski predsednik Hollande napovedoval nova proračunska krčenja, so se Francozi bolj kot s tem ukvarjali s tragično usodo kamele, ki jo je predsednik Malija podaril francoskemu kolegu zaradi posredovanja francoske vojske v malijski državljanski vojni. Lastnik kamele je namreč darilo pojedel.

Vrnimo se k Pahorjevi zlati ribici. Njeno pojavljanje v javnosti je treba gledati skozi prizmo izjemne sporočilne vrednosti Bruslju, kamor že obupani pošiljamo nove in nove pozitivne signale. Slovita in zloglasna trojka lahko zdaj zlahka, zgolj s pogledom na akvarij, ugotovi, da je Slovenija stopila na pota ekstremnega varčevanja. Ne pozabimo. Začelo se je s Titom, ki je leta 1970 iz Indije pripeljal darilo Indire Gandi – pettonskega slona Sonyja. Potem je leta 2010 Pahor hotel iz Libije pripeljati dve, od slona manjši, torej skromnejši Gadafijevi kameli. Danes pa v njegovi pisarni veselo pljuska majhna, nezahtevna ribica. Če se predsednik ne bi zavedal sporočilne vrednosti živali v politiki, bi si namreč omislil akvarij s kitom.