V času, ko je v Franciji potekala burna razprava, podprta z demonstracijami pro et contra glede predlaganega zakona, s katerim bi legalizirali pravico istospolnih porok in posvojitev, in medtem ko se pri nas še vedno zapletamo okoli biomedicinske pomoči in pravic istospolnih partnerjev, je v Parizu posthumno izšla zbirka esejev slavnega francoskega antropologa, Clauda Lévija Straussa; med temi eseji je tudi tisti z naslovom Oplojevanje s pomočjo (La procréation assistée) iz leta 1989, iz katerega je zgornji citat. Že pred četrt stoletja se je torej slavni antropolog ukvarjal z vprašanjem, ki zahodne družbe zaposluje danes, ko je tehnološka izvedba različnih oploditvenih postopkov že rutinska in splošno dostopna, etične dileme glede različnih oblik starševstva pa še vedno odprte; predvsem pa politično in versko instrumentalizirane.

Kaj ima o različnih oblikah partnerstev ter posledicah, ki jih lahko ima uporaba medicinskih postopkov na njihovo družbeno percepcijo, povedati antropologija, ki se noče vpletati v ideološke boje?

Lévi-Strauss se problematike mnogih novih možnosti oploditve s pomočjo umetne inseminacije, darovanja jajčnih celic, oploditve v epruveti z moževo ali darovalčevo spermo, izposoje maternice loti skozi razmerje med biološkim in socialnim starševstvom, ki sta vso zgodovino soobstajala tako v velikih kot majhnih kulturah in bila uzakonjena ali pa tudi ne. Angleško pravo na primer v devetdesetih letih prejšnjega stoletja socialnega starševstva sploh ni priznavalo in je lahko celo darovalec sperme zahteval očetovske pravice. V nasprotju s tem je že francoski Napoleonov civilni zakonik izrecno poudarjal socialno starševstvo, in tako je bil mož pred zakonom vedno tudi oče ženinih otrok; do delne spremembe tega zakona je prišlo šele leta 1972, v času, ko je postalo ugotavljanje očetovstva znanstveno možno.

Z razvojem genetike je pomen biološke vezi znova pridobil težo, z razvojem različnih oblik oploditve pa se je položaj spet zapletel: otrok ima namreč lahko eno mamo in dva očeta, dve materi in enega očeta, dve materi in dva očeta, tri matere in enega ali dva očeta (ena podari jajčne celice, druga posodi maternico, tretja bo otroku mati, en moški daruje spermo, drugi bo oče). Čigav je v tem primeru otrok, kdo sme in mora prevzeti skrb zanj?

Razlika v teh dveh pojmovanjih starševstva je bistvena: biološko starševstvo izhaja iz pravic bioloških staršev, socialno starševstvo se osredotoča na otroka, zato se zakonodaja opira na ljudi, ki za otroke v polni meri skrbijo. Gre torej za otrokov interes, da je preskrbljen in ljubljen, ne glede na krvne vezi z ljudmi, ki so prevzeli vlogo staršev. Z vidika države je socialno starševstvo gotovo ključno: zaradi številnih možnih inačic sobivanja, od poročenih do samskih staršev, od vdovstva do osirotelih in posvojenih otrok, od otrok homoseksualnih parov do otrok, ki so se rodili s pomočjo tujih celic, je regulativa, po kateri naj za starša obvelja in zanj prevzame polno odgovornost tisti, ki z njim živi in zanj skrbi, logična. V nasprotnem primeru država tvega, da skrb za otroke, za katere ljudje brez zakonske podlage ne bi imeli pravice skrbeti, pade na njena ramena, s tem pa prevzame nase tudi veliko tveganje kršenja otrokovih pravic. Tak drastičen primer je vprašanje skrbi za otroka homoseksualnega para, če biološki starš umre.

Tisto, na kar opozarja antropolog in kar bi morali vedeti vsi, ki sodelujejo pri nastanku zakonodaje, od parlamenta do ustavnega sodišča, je, da sedanje stanje, ne glede na tehnološke novosti, ni nič novega. Onstran svete preproščine vudu katoliškega zaklinjanja: ata+mama>otrok je človeštvo od nekdaj poznalo številne možnosti družinskih oblik in prokreacije. Levi-Strauss navaja primer nigerijskega plemena, kjer si bogate ženske kupijo žene, ki nato živijo skupaj z moškim. Ko se rodijo otroci, ti pripadajo bogati ženski, ki ima status zakonitega moža in ki lahko za plačilo otroke odstopi moškemu. Če vam gre ob tej trgovini na smeh ali na jok, morate vedeti, da gre za rudimentarno obliko današnje nadomestne matere. Če ste zgroženi ob dilemi, ali naj se vdovam dovoli oploditev s pokojnikovo spermo, vam antropolog v odgovor ponuja prakso mnogih kultur, od hebrejske do muslimanskih, po kateri je lahko vdovi otroka zaplodil brat pokojnika, a je otrok veljal za pokojnikovega, biološki oče mu je bil stric. V Tibetu obstajajo plemena, kjer ima več bratov eno skupno ženo, a vsem otrokom je oče najstarejši brat, preostali veljajo za strice. V Amazoniji je pogost obrnjen primer: moški lahko poroči več sester, ki skupaj skrbijo za otroke, ne da bi jih posebej zanimala krvna vez.

To nikakor ne pomeni, pravi Levi-Strauss, da se v vseh teh primerih ljudje ne bi zavedali bioloških vezi, a jim ne pomenijo veliko, saj je v ospredju socialna funkcija očeta, ki je lahko tudi že mrtev ali pa je ženskega spola, ne pa krvna povezava.

»Iz vseh teh primerov nočem zaključiti, da naj se naša družba zgleduje po eksotičnih primerih; lahko pa nas ti primeri navadijo na misel, da je mogoče probleme oplojevanja s pomočjo reševati na različne načine, med katerimi nobeden ni naraven ali samoumeven. Pravniku in moralistu bi pri pisanju zakonov antropolog zato svetoval previdnost.«

Petindvajset let kasneje je položaj v Franciji tak: pravnik je presodil, da je čas dozorel za urejanje realnosti, ki zmeraj prehiteva zakone. Minuli teden je senat potrdil vladni zakon, ki omogoča istospolne poroke in posvojitev in ki je zdaj v skupščini; tako usklajen bo zelo verjetno sprejet na seji prihodnji torek. Moralist pa bo, po vseh protestih, tudi po izbruhih nasilja, vulgarnosti in celo napadih na politike, zaradi česar so predlagatelji prekinili debate, gotovo kmalu našel kakšno novo kost. Tako kot jo je po osvoboditvi sužnjev, po ločitvi države in cerkve, po volilni pravici za ženske…, vedno ob oblini pomoči nazadnjaških politikov.