Umrla je gospa – vsi, ki smo bili od nje mlajši nekaj desetletij, smo ji vedno rekli gospa, tudi ko smo govorili z njo zelo zaupno, in tako se je imenoval tudi dokumentarec režiserke Nuše Dragan o njej: Gospa z Beethovnove. Bila je gospa, za katero smo nekako mislili, da ne bo nikoli umrla, da bo kar večno tu, na koncu vrste v gledališki dvorani ali doma, v svojem naslanjaču, vedno urejena, vedno tako čedna, s črno mrcino, ki je moledovala za piškote, ob strani, in z emblematično cigareto v rokah. Ob njej smo vsi vedeli, kaj beseda gospa pomeni, ko doseže svoj najboljši pomen: odličnost vzgoje in duha, tisto pravo omikanost, v kateri ni niti trohice sprenevedavosti, nabuhlosti in malomeščanske pičlosti, pač pa nasprotno, velikodušnost, velikanska radovednost, predvsem pa neverjetno svobodoljubje in odprtost.
Četudi iz odlične meščanske družine (z daljnim albanskim poreklom, kot mi je nekoč povedala, ob tem pa prav nagajivo pogledala, očitno premišljujoč, kako ta informacija zveni v pritlikavih domačijskih glavah), je bilo življenje Rape Šuklje polno hudih preizkušenj, od zgodnje smrti očeta do medvojnega zapora zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju in deportacije v Ravensbrück. Vse, tudi kasnejše osebne stiske in na koncu težave starosti je prenašala z dostojanstvom in odmaknjenostjo, ki ji je omogočala, da je stvarnost ni nikoli povsem prekrila. Kam vse so se zapisale njene bolečine in kako ji je kljub temu uspelo najti lepo besedo za vsakogar, celo za njene policijske zasliševalce, je vedela le ona.
Njeno dolgoletno delovanje na radiu in posvečanje filmu, v čemer je po vojni orala ledino, kasneje pa desetletja pisanja gledaliških kritik, tudi za Dnevnik, so kazala predvsem njeno popolno privrženost umetnosti, ki jo je sodila blago in hvalila na izvirne načine. »Jaz sem znala le hvaliti, res, vi pa znate biti kritični,« mi je rekla v smehu, ko sem se pridušala, da o kakšni predstavi off the record misliva točno isto. »In tako imava vsaka svojo vlogo.«
V gledališče je hodila skorajda do konca (»gledališče na televiziji, joj, kakšen dolgčas«), kino pa so ji pred časom nadomestile projekcije doma.
Njen prevajalski opus kaže na izjemen občutek za jezik in njegovo prelivanje, in prevajanju se ni odrekla vse do poznih let. Po izboru avtoric, Emily Brönte, Virginie Woolf in drugih, in po kasnejšem uredniškem sodelovanju v zborniku Pozabljena polovica pa je očitna tudi njena vseživljenjska privrženost boju za enakost žensk. Njene lucidne analize tako literature kot položaja žensk skozi usodo njene mame in tet tam od začetka prejšnjega stoletja pa prek celotnega socialističnega obdobja do sedanjih žensk v javnem življenju in politiki niso prezrle nobenega, še tako drobnega indica neenakosti, prisilnega vedenja ali skritih iger spolov. Kot večino življenja samska ženska je natančno čutila, kje in kdaj je bil le »drugi« spol tisti, ki je odločal o uspehih ali neuspehih žensk, in je znala izjemno precizno uvideti tudi, kako v tej nepravični delitvi ženske prostovoljno sodelujemo.
A ob vseh njenih uvidih in tudi neki posebni, uglajeni, a nič manj siloviti odločnosti, s katero je znala pripovedovati in zagovarjati svoja stališča, ni bilo v njej niti sence zagrenjenosti. Nasprotno, velikokrat je skozi njo zasvetila tista deklica, ki jo je bilo videti na starih fotografijah, kot bi bil čas povsem nebogljen ob nedotakljivi srži njene radoživosti. Zdaj sta obe odšli, punčka in gospa.