Velika večina navadnih smrtnikov jemlje prosti čas kot nekaj samoumevnega. Čas, ki si ga vzamemo samo zase, ko se ukvarjamo s priljubljenimi dejavnostmi ali samo lenarimo, je izredno pomemben za uspešno in srečno življenje. Nekoliko drugačna zgodba je pri vrhunskih športnikih. Ti se morajo ob vstopu med profesionalce zavedati in zavestno odločiti, da bo prostega časa med kariero bolj malo. A je tisti, ki ga imajo na voljo, še toliko pomembnejši, saj jim omogoča sprostitev od fizično in psihično napornega vsakdanjika, poleg tega pa se med tem časom odpočije tudi njihovo telo, ki je podvrženo velikim naporom. Drugače je v drugem delu njihovega življenja, torej po vrhunski karieri, predvsem za tiste, ki so si nabrali dovolj denarja za rešitev eksistenčnega vprašanja.

Seveda sta vložena trud in delo od športa do športa drugačna, a le redki so dnevi, ko lahko vrhunski športniki svoj poklic povsem odmislijo in dajo možgane na pašo. Realnost in krutost tekmovalnosti sta v profesionalnem športu pripeljali do tega, da se od športnika skoraj v vsakem trenutku pričakuje optimalna pripravljenost, zato marsikateri posameznik tudi med dopustom vzdržuje fizično pripravljenost. V nasprotnem primeru lahko hitro pride do težav, saj so znani primeri, ko so se športniki med dvema sezonama preveč zapustili in nato potrebovali ogromno časa, da so se vrnili v staro formo, in obenem pogostokrat dobili še kakšno kazni delodajalca.

Oblak užival v kolesarjenju in potapljanju

Legendarni slovenski nogometaš Branko Oblak se z veseljem spominja dni, ko je igral nogomet na najvišji možni ravni. Da je prišel do nastopanja za nemška velikana Schalke in predvsem Bayern, je bilo potrebnega ogromno odrekanja. Predvsem v mladosti, pravi, je bilo še posebno težko. »Je pa treba potem vse skupaj nadoknaditi po tridesetem letu ali v mojem primeru po štiridesetem, ko sem prenehal igrati nogomet,« pove Oblak in doda, da je imel srečo, da je bila njegova mladostniška družba sestavljena iz samih športnikov. »Eden je treniral hokej na ledu, drugi tenis, jaz pa nogomet. Nato smo vsake toliko po kakšnem treningu odšli v gostilno Kopač, kjer smo si dali duška. Malo smo pojedli, malo popili, nato pa spet ista rutina. Zjutraj trening, priprave, stalno isto,« se začetkov in časov v ljubljanski Olimpiji spominja 65-letni nekdanji vezist.

Druga pesem je bila predvsem pri münchenskem Bayernu. Tam je bilo vse skupaj na veliko višji ravni. »Vsak trening je bil tekma, dvakrat na dan.« Počivali so samo dan pred obračuni. Predvsem se mu zdi zanimivo, da so pred tekmo pri Olimpiji vedno jedli, pri Bayernu pa nikoli. Na dan dvoboja so si lahko privoščili le zajtrk in popoldansko kavo. »Vedno je bilo treba igrati s praznim želodcem,« doda. Prostega časa Oblak pri Bayernu skorajda ni imel, a izda, da si je določene stvari priredil po svoje. Spomni se prigode, ko je iz Bayerna na domači naslov v Ljubljano prejel telegram, da se mora ob tej in tej uri zglasiti v New Yorku v hotelu Eden na začetku priprav. A sam je klubu vrnil telegram in v njem zapisal, da to ne bo mogoče, saj je njegova hči zbolela. »Malo smo lagali,« se zasmeji Oblak in izda, da je bil to edini način, da je nekoliko podaljšal oddih. »Če bi delal vse tako, kot so zahtevali, potem ne bi imel nobenega dopusta. Samo priprave, treningi in tekme.« Tako si je sam vzel dodatnih štirinajst dni dopusta, ki jih je preživel v hiši, ki jo je imel takrat na Jadranu, soigralcem pa se je pridružil šele po tistem, ko so se vrnili iz Amerike. »Malo sem užival, da sem sploh vedel, zakaj živim.« Kljub temu se mu zdaj zdi normalno, da se mora vsak posameznik podrejati klubu. Toda takrat mu višja sila ni dala miru, pravi. Določene zadeve je moral narediti po svoje. »To je tudi odvisno od tega, kakšen karakter si. Če si bil šleva, potem nisi imel nič od dopusta, če nisi bil, pa je šlo.«

Na dopustu je Oblak neizmerno užival v potapljanju na dah, šel je tudi do 35 metrov globoko. Poleg tega je rad kolesaril. Tako je tudi skrbel, da je na priprave vedno prišel odlično fizično pripravljen. »Včasih mi je bilo prav smešno, kako so imeli soigralci prvih nekaj dni priprav bolečine v mišicah, saj sam tega skoraj nikoli nisem občutil,« pravi in dodaja, da je imel dovolj časa tudi za kakšno popotovanje v tujino. Spominja se še, da se je po vsakem novoletnem praznovanju v Ljubljani moral naslednje jutro ob devetih zglasiti na treningu in da bi imel vsak dan verjetno nekoliko več prostega časa, če ne bi že pri 19 letih dobil prvega otroka. A preživljanja časa z družino ne bi zamenjal za nič na svetu.

Mankoč se po treh dneh zdi sam sebi čuden

»Sedem dni pozimi in en teden do deset dni konec avgusta. Pa okoli božiča in novega leta se najde še teden dopusta,« o prostem času kot iz topa izstreli plavalec Peter Mankoč, petkratni udeleženec poletnih olimpijskih iger. Štiriintridesetletni Ljubljančan si želi, da bi imel več prostega časa, a mu je popolnoma jasno, da na lepe oči ne dobiš ničesar. Poleg tega poudari, da pri plavanju ne gre samo za fizično pripravljenost, temveč tudi za občutek v vodi, ki ga v primeru predolge odsotnosti iz bazenov hitro izgubiš, pridobiš pa počasneje. Drži se načela, da je za uspeh potrebnega ogromno odrekanja in trdega dela. »Morda bi si nekateri lahko privoščili malo več prostega časa, drugi tudi malo manj, toda v glavnem je treba za vrhunske rezultate kar pošteno garati.«

Ko je čas za dopust, si Mankoč prve tri dni po pravilu vzame povsem proste in ne dela popolnoma nič. »Potem se pa že sam sebi zdim čuden,« doda v smehu. V poolimpijskem letu se poleti najraje zamoti z odbojko na mivki in košarko, zadnja leta pa prosti čas izkoristi za obisk partnerice v estonski prestolnici Talinu. Pozimi si rad nadene smuči in odide vijugat po smučiščih, a znova le v poolimpijskem letu, včasih morda še leto kasneje. »Dve leti pred olimpijskimi igrami pa ne, ker bolj ali manj samo pazim, da se ne poškodujem.«

Doda še, da je imel več prostega časa v mlajših letih, ko mu ni bilo treba skrbeti in se obremenjevati tudi s kakšnim pridobljenim odvečnim kilogramom, saj ga je z rastjo in drugimi vragolijami hitro pokuril. Prehod v člansko konkurenco v plavanju pomeni trenutek, ko se je treba povsem posvetiti zgolj športu. »Takrat postane pomemben tudi načrt razporejanja časa čez dan, torej kdaj in kako si lahko vzameš odmor, saj je regeneracija in vse drugo počasnejše,« sklene.

Fabjanovo sprosti nečak, Kocjan le o kolesarstvu

»Prosti čas, kaj je to?« je z vprašanjem začela temo Vesna Fabjan. Od doma je vsako sezono več kot pol leta, verjetno še več, pravi smučarska tekačica. »Prosti čas kot obdobje sprostitve je malo daljši le po koncu sezone. Takrat si vzamem čas za ljudi, za katere med tekmovalno sezono nimam časa. To je obdobje, ko lahko delam stvari za dušo,« pove Fabjanova, ki si letos časa za potovanje v tople kraje ne bo mogla privoščiti. Naslednja sezona je namreč olimpijska, zato bodo priprave tokrat intenzivnejše in daljše. »Bom pa šla na daljše počitnice naslednjo pomlad,« doda.

Ko je med sezono dolgo zdoma, komaj čaka, da se vrne. A ko je nekaj dni doma, si kmalu želi znova kam oditi. Pravi, da je to verjetno zaradi športnega ritma življenja. Najbolj se spočije takrat, ko se ukvarja z majhnim nečakom. »To me sprosti, da ne razmišljam 24 ur samo o športu in da ne živim zgolj za šport.« Kaj pa med sezono? »Če je kaj prostih trenutkov, kot punca najprej zavijem po nakupih in prav nič ne gledam na uro. Težava pa je, ker se prostorom in množicam ljudi v trgovinah zaradi mojih težav z zdravjem poskušam čim bolj izogibati. Morda je nekaj za dušo tudi to, da grem s kolegi na daljšo kavo. Interneta in branja ne razumem kot prosti čas, pač pa le kot način življenja, ko sem zdoma.«

Lahko ni niti profesionalnim kolesarjem, ki na sezono zberejo 80 in več tekmovalnih dni, s pripravami in potovanji na dirke pa število odsotnosti preseže 200 dni in več. Med tistimi slovenskimi kolesarji, za katere bi lahko rekli, da imajo zdaj več prostega časa, je Jure Kocjan. Kolesar Euskatela in reprezentant zaradi zahrbtnega virusa izgublja spomladanski del sezone. »Več prostega časa imam le teoretično, saj tega tako ne čutim. Ker ne morem dirkati, sem še bolj nervozen, kot če bi dirkal. Po internetu in televiziji spremljam vse dirke in žena me zaradi tega že malo čudno gleda, čeprav se družini v tem obdobju več posvečam,« je svoj prosti čas v šaljivem tonu opisal Kocjan. Pravi, da je kolesarstvo način življenja, zato ga je težko kar odmisliti. »Če grem s prijatelji na kavo, je prva tema kolesarstvo. Če grem na družinski obisk, se tema zelo hitro zavrti – v kolesarstvo. Tako je, čeprav se trudim, da bi bilo tudi drugače,« razloži zgovorni kolesar in doda: »Da bodo bralci razumeli. Prosti čas med kolesarji je razumljen z eno samo besedo – počitek.«