Vendar sodniške zmote v košarki in rokometu so le lokalne novice v primerjavi s tem, kako so sodniki ukradli nogomet od najvišje pa do lokalne ravni, kar je zadnje tedne očitno tudi na slovenski sceni. Preveč je pomembnih tekem, po katerih se štejejo »mrtvi«, ki so plod sodniških napak. Napake so vse hujše, čeprav so na evropskih tekmah število sodnikov povečali na šest, a zlasti od tistih dveh, ki sta za golom, ni nobene koristi.

Ne bomo trdili, da so napake namerne, čeprav zagovorniki zarote trdijo, da je v ligi prvakov vse zrežirano za finale Real – Barcelona, zato naj bi bila Borussia in Bayern v polfinalu le za okras. Največji problem sojenja je v očitnem pomanjkanju kakovosti. Igra je postala prezahtevna in prehitra za ljudi, katerim je piskanje v piščalko zelo dobro plačana popoldanska obrt. Že v obubožani slovenski ligi sodniki s honorarji in kilometrinami zaslužijo večje zneske kot 90 odstotkov prvoligaških nogometašev. Mnogi nikoli niso igrali nogometa, zato nimajo nobenega občutka za igro, ki je za nameček postala atomska, zato je skrajni čas, da si pri odločitvah začnejo pomagati s tehnologijo. Ena od rešitev je v profesionalnih sodnikih, ki bodo napake občutili v denarnici, tako kot jih nogometaši na račun lastnih ali sodniških napak.

Uefa, v kateri ima visok položaj v lobiju sodnikov tudi Slovenec Vlado Šajn, se s tem ne obremenjuje. O zmotah se govori dan ali dva, nato pa gre spektakel na račun evrov naprej. Nogomet je namreč priljubljen tudi zaradi napak, ki burijo duhove.