»Pred dvesto petdesetimi leti je Denis Diderot sestavil zelo koherenten poskus pojasnila nastanka vesolja, junaški in uspel poskus razlage nastanka brez boga in duše, se pravi brez kartezijanskih opor. Le kaj bi si mislil, če bi slišal današnje znanstvenike, ki še vedno govorijo o bogu?« se je vprašal filozof Miran Božovič na pogovoru s Primožem Vitezom o Denisu Diderotu, ki ga je ob izidu prevoda knjige To ni zgodba in druge zgodbe v okviru Besednih postaj organizirala filozofska fakulteta.
Mukotrpna pot do temelja
Razsvetljenstvo, družbeno, filozofsko in umetniško gibanje 18. stoletja, razsvetljeno od znanja, ne od božje luči, se je sicer začelo že pred 18. stoletjem in seglo čezenj, velja pa za temelj moderne evropske kulture, saj je presekalo z dotedanjim izključnim teološkim pogledom na svet in pripeljalo do številnih družbenih procesov, ki so prinesli (sprva le moško in belsko) demokracijo, obvezno šolstvo, versko strpnost in inštitut človekovih pravic, ki je posameznika branil pred državo in cerkvijo; v Franciji že leta 1905 tudi zakonsko ločitev cerkve od države.
Večina zahtev, ki so jih izoblikovali misleci v krogu Enciklopedije, tega neverjetnega, utopičnega projekta, ki je izhajal od 1751 do 1772, veliko let tudi v tajnosti, in je skušal v 28 zvezkih zajeti vso vednost dotedanje znanosti in umetnosti, uveljaviti merodajnost razuma in s tem »spremeniti mišljenje ljudi«, se zdi danes samoumevna, kot bi bila dana od boga (če bi bil ta svobodoljuben): svoboda izražanja, pomen razuma in znanosti, kritika religije, tako imenovana pogodbena politika, vrednost človekovega življenja. A zahteve so bile mukoma izborjene, tudi po zaslugah hudih bojev razsvetljencev, ki jim je često pretil zapor – Denis Diderot, ki je skupaj z Jeanom le Rond D'Alembertom Enciklopedijo urejal, je bil zaradi svojih stališč tudi dejansko zaprt. Veliko slovarskih gesel sta napisala D'Alembert in Jacourt, pisali pa so jih tudi Voltaire, Rousseau, Holbach in Montesquieu.
Razsvetljenstvo je bilo s svojim ateističnim in materialističnim pogledom predmet številnih kritik, znan je Kantov esej iz leta 1783 Kaj je razsvetljenstvo?, na katerega so se sklicevali mnogi kasnejši kritiki, v novejši zgodovini je bil kritiziran predvsem kot podlaga ne le francoske, ampak tudi drugih revolucij, predvsem ruske. Prav njegova popularnost in instrumentalna redukcija v socialističnem svetu mu je odnesla tudi nekaj veljave. Zdi se, da se ta podoba ponovno spreminja, tako zaradi digitalizacije gradiva, ki omogoča širši vpogled, kot zaradi novih interpretacij; v svojem času je namreč razsvetljenstvo delovalo bolj kot literarno-filozofsko podzemlje, rokopisi so krožili skrivoma, tako kot pornografski teksti in erotične risbe, katerih avtorji so bili pogosto prav tako razsvetljenci. Do druge polovice 20. stoletja celovitega pravega pregleda nad besedili sploh ni bilo. Po Božovičevem mnenju je na ateizem kot pristno filozofsko držo razsvetljenstva in na srž njene subverzivnosti znova opozoril predvsem Jonathan Israel leta 2001 v knjigi Radikalno razsvetljenstvo: filozofija in ustvarjanje modernosti, 1650–1750; njena nosilca pa sta po Israelovem predvsem Diderot in La Metrie s svojim »človekom strojem«, z zavračanjem dualizma med telesom in dušo. »Tu je subverzivna filozofija, manj pa morda Voltaire, ta prvi religiozni tajkun, ki je sicer prisegal na ateizem, a se mu je zdelo, da je za služinčad vendarle bolje, če ostane bogaboječa…« meni Božovič.
Sobivanje množice interpretacij
Z naslovom, ki zanika žanr, je Diderot hotel poudariti predvsem dvojno, filozofsko in literarno naravo svojih tekstov, ki so nastajali v 60. in 70. letih 18. stoletja, opozarja prevajalec in avtor spremne besede Primož Vitez. Poudarjanje, da so se dogodki resnično primerili, je seveda v razsvetljenskem duhu, ki verjame v stvarno preverljivost dejstev in hipotez, književnosti pa očita zapeljevanje z izmišljijami. A Diderot je tudi dramatik, zato so zgodbe v veliki meri skorajda gledališki dialogi in hkrati odraz tiste tipične francoske kulture konverzacije, umetnosti dialoga, ki na neki način nadaljuje sokratovsko tradicijo. To dialoško formo je povzel tudi De Sade v Dialogu med duhovnikom in umirajočim leta 1782, v katerem je tudi tematika o vprašanju obstoja boga podobna kot v Diderotovi zgodbi Pogovor med filozofom in gospo maršalico de ***. Natančno istega leta so izšla tudi Laclosova Nevarna razmerja, dialogi v pisemski obliki. Kakšen čas. Ni čudno, da je čez nekaj let sledila revolucija.
Diderot z močnim smislom za dramatično in nemajhno mero humorja in ironije sooča sogovorce, ki z argumenti in protiargumenti toliko časa obdelujejo etične principe, verske dogme, javno mnenje, pravice žensk, razmerje med naravnim pravom, verskimi zakoni in civilnim pravom, med družbenimi pravili ter vestjo, brezinteresnost, zastonjskost dobrih dejanj in druge teme, da se izčrpa moč sogovorcev, ne pa tudi zaloga možnih interpretacij; zgodbe se zato večkrat končajo smešno, z odhodom iz sobe, ali pa jih zmoti prihod kakšnega človeka, s čimer Diderot jasno sporoča: se nadaljuje. Izcejanje možnih resnic ni končano, zato do nadaljnjega nobena ne more dokončno prevladati, pa naj gre za vprašanje vere ali za pomen prešuštva in čutnosti v človekovem življenju – slednjemu naj bi se La Metrie posvečal v takšni meri, da je umrl zaradi pretirane količine fazanje paštete s tartufi.
