Zlata ribica in zlato pravilo

Kot nakazuje že njeno pravljično ime, Princeska I. ni kakšen cenen industrijski surogat, temveč resnična in polnokrvna zlata ribica. Kot takšna pa ni trgovsko blago, ni je mogoče kupiti, temveč se lepega dne – kot vemo iz pravljic – povsem nenadejano pojavi sama. In dejansko, natanko to opazimo tudi na njeni čisto prvi fotografiji, kjer pozira v prazni predsedniški pisarni. Kjer bi pričakovali predsednika, je zdaj Princeska I. Ne vemo, od kod je prišla, in ne vemo še, kaj nam sporoča. Zgolj je, molči in čaka, ali jo bomo razumeli.

Na drugi fotografiji (namreč tisti, ki so jo najprej pograbili mediji) se ji pridruži predsednik. Ker ne pozna njene prave narave, je prepričan, da jo je kupil. Živi v iluziji, da je njen lastnik in da mu je zgolj v okras, zato za mizo mirno prebira pomembne državniške dokumente. A zunanji opazovalci še vedno niso mirni, nekaj na tej ribici je sumljivo, nekaj jih moti. In naenkrat se domislijo: problem je v buči! Buča je neprimerna, buča frustrira, v buči ni mogoče živeti! Oglasijo se strokovnjaki in svetujejo pravi akvarij. In res, že naslednjega dne nas na Twitterju pozdravita nova fotografija in nov, ne največji in tudi ne najlepši, a povsem profesionalen akvarij.

Ciniki se ob tem bržkone še vedno zgražajo, a v petek jih preseneti nov dogodek. Princeska I., ki je bila videti kot pogrošna igralka v predsednikovem privatnem teatru, je postala pomemben akter mednarodnih odnosov. »Po današnji predaji akreditivov in pogovoru s predsednikom Republike Slovenije Borutom Pahorjem je nova veleposlanica Kraljevine Tajske v Sloveniji, Njeno Visočanstvo Princesa Bajrakitiyabha, mimo običajev zaprosila predsednika republike, če lahko pogleda Princesko I., in predsednik Pahor ji je z veseljem ugodil. :)«

Če bi ostali znotraj običajnih kategorij realnosti in vse skupaj razumeli kot piar potezo, bi morali priznati, da je predsednik hitro utišal vse dvomljivce, ki so menili, da je to še ena v vrsti njegovih nesmiselnih in bizarnih eskapad. Tako kot vselej je Borut Pahor tudi v tem primeru videl dlje. Že res, da je bil slab predsednik vlade, že res, da je tudi pri vladnem piaru delal napako za napako (beri: sebe zamenjal z Darijanom Koširjem), a ko gre zanj, ko gre za njegov lasten piar, mu je vedno uspelo. Izgubil je oblast, a prav na račun te izgube je postal predsednik republike in (spet) najbolj priljubljen politik v državi. In tudi tokrat je, se zdi, vedel, kaj počne.

Toda. Pozabili smo, da si Princeske I. – ker je pač čisto prava zlata ribica, ki je ne kupiš v trgovini, temveč te poišče, ko jo najmanj pričakuješ – predsednik ni mogel omisliti sam. Od kod je torej prišla? Kaj nam sporoča? Kdo jo je poslal?

Ne smemo pozabiti, da se je Princeska I. pojavila prav v tednu, ko se je razprava v državi končno spet vrnila v stare tirnice. Ne govorimo več o protestih, ne govorimo več o preureditvah političnega sistema, tudi korupcija je skoraj že pozabljena – zato pa je na mizi spet dobro staro zlato pravilo, tista čarobna formula, ki jo voditelji informativnih oddaj namesto z dobrodušno ironijo izrekajo s strahospoštovanjem in sveto resnostjo. Hm, zlata ribica in zlato pravilo, vse v istem tednu, povrhu pa še v pisarni enega največjih podpornikov zlatega pravila – kar preveč naključij! Očitno smo na sledi nečesa velikega.

Še enkrat, kaj vemo o njej? Ker je zlata, mora biti nekako povezana z zlatim pravilom, s proračunskim primanjkljajem, morda nasploh s financami, s konsolidacijo javnih financ, z varčevanjem, z odpravo zadolževanja. Pojavila se je v pisarni predsednika Republike Slovenije, torej mora biti nekako povezana s Slovenijo, morda še posebej računa na podporo predsednika, morda je v njem našla tistega, ki lahko pozove k enotnosti; morda je pomembno, da gre za velikega podpornika evropske ideje, političnega realista, moralno neoporečnega politika, ki zna držati besedo in ki interese države postavlja pred interese stranke. A počakajte, prava skrivnost se skriva v dogajanju, ki ga predsednik beleži na Twitterju.

Poglejmo. Princeska I. je najprej živela v stekleni buči. Videti je bilo, da bo zmogla preživeti sama, izolirana, brez pomagal in umetnega kisika. »I believe that I can and I will solve my problems myself,«* je samozavestno zagotavljala in predsednik ji je verjel. Toda oglasili so se zunanji eksperti. Če bo živela v takem okolju, če bo zavračala tujo pomoč, ji bo kisika kmalu zmanjkalo. In tudi če bo dihala na škrge, bo živela zgolj še nekaj let. In predsednik jim je verjel. In res, ko so Princesko priklopili na aparate, je takoj zacvetela, postala je pomemben akter v mednarodni skupnosti, mimo običajev si jo je želela ogledati tajska veleposlanica. Hm, postala je zanimiva za Tajce... Torej tujce, aha, postala je privlačna za tujce, privlačna za tuje vlagatelje, ki so v njej končno prepoznali dodano vrednost. Pa jo imamo, vse se sestavi! Z vsem, kar je, in z vsem, kar počne, nam sporoča, naj čim prej sprejmemo zlato pravilo, da bomo čim prej lahko dobili tujo pomoč in čim prej postali privlačna destinacija, ki jo bo obiskal še tako plah kapital.

A od kod je prišla? Tega ne morem z gotovostjo trditi. Res, ne moreš je kupiti v navadni trgovini. Slišal pa sem, da je takšna bitja za skromno ceno, že za pol države, mogoče dobiti na finančnih trgih. In morda, morda je Princeska I. čisto navadno promocijsko darilo.