Skratka, pravi odgovor se glasi: res prava resnica se skriva v oddaji Denar pada, ki jo od prejšnje srede na Planet TV vodi Jonas Žnidaršič. Čeprav gre za licenčno oddajo, se v njej skriva vse, kar se zrcalno dogaja v naši dolini vsak dan.

Najprej sama ideja oddaje. Ta predpostavlja, da startaš z nič vložka, nič kapitala, skratka, ni ti treba kupiti niti loto lističa, da obogatiš. Imeti moraš malo sreče in malo znanja. Tisto znanje, ki je potrebno v tej oddaji, pa nima blage zveze z uspešnim biznisom. Gre za bizarnosti tipa, koliko las vam povprečno izpade vsak dan. Okej, morda je to dober podatek za frizerje, kozmetične firme, šamponsko industrijo ali izdelovalce lasulj. Za vas morda frustracija pred plešo, nikakor pa ne neko znanje, ki bi vas obogatilo. Torej, nič znanja, nič denarja, nič zgodovine in le sreča.

Voditelj Jonas je reprezentant te dežele. Genialec, ki hoče trmasto postati številka ena v vsem, česar se loti. Biljard, kitara, igra, režija, računalniki, poker, šah in na koncu verige tudi televizija. Od nasvetov o pecanju v Videošponu do antologijskega vodenja kviza Lepo je biti milijonar. Pozabimo tisti neuspeli poskus v oddaji Trenutek resnice, saj je zdaj spet v svojem svetu. Ko lahko gleda vnaprej določene luzerje, kako mislijo, da so lahko zmagovalci. V bistvu je Jonas kot banka ali država, ki veliko obljublja, obenem pa ve, da bodo vsi, ki sodelujejo, nekaj izgubili. Bolje rečeno, da ne bodo ničesar dobili. In tudi njegova podoba v oddaji je temu primerna. Nekaj med prijaznim uradnikom in strogim bankirjem. Jonas ni tam zato, da bi zbijal šale, kot jih je v podobnem formatu Bojan Emeršič, in si izmišljeval druge identitete, on je tam zato, da igralce postavi na realna tla.

In ta realna tla so jasna: denar pada. Tukaj simbolno skozi luknjo, v realnem lajfu skozi davke in eksistenčne obveze. Zraven pa vedno znova upamo, da se bo zgodil čudež. Da se bo zmotila davčna in pozabila na našo dohodnino, da bo zaštekal bankomat s kakšno nulo viška ali pa da bo država z odlokom vsakemu dala božičnico.

Tekmovalci v oddaji izražajo tisto primarno čustvo, ki kraljuje zadnje čase v Sloveniji. Strah, strah in še enkrat strah. Medtem ko čakajo na odgovor, se dogajajo drame. Grizejo ustnice, stiskajo roke in gledajo stran. Na koncu nič smeha. Eno samo razočaranje. Pozabijo, da je šlo za igro brez vložka. Prepričani so, da se je to pač moralo zgoditi. Torej, vdanost v usodo.

Še sreča, da v tem prostoru obstajajo stranke. Posebej ena. Z imenom SDS. Njim ni treba hoditi na kvize, saj jim je vse jasno in znajo vse spraviti v dobro voljo. Ko sosedje obsodijo posrednika pri provizijah slovenskega patrijskega posla in Wikileaks objavi depeše z višino domnevne provizije stranki, oni preprosto čivknejo: ta stara zgodba nima zveze s problemi Slovenije in za njo stoji Milan Kučan, ki v rokah drži vse medije. Bolj preprosto od pasulja. Česar mnogi ne razumejo. Tudi Drago Kos ne, ko v Odmevih izjavi, da ta stranka potrebuje ali psihiatra ali svetovalca za politični marketing. Ravno obratno. Slovenija potrebuje veseljake, ki znajo tudi za izpadanje las najti krivce…