Popularni abraham je za marsikoga svojevrsten življenjski mejnik z nostalgičnim pogledom nazaj in praviloma realnim v prihodnost. Gari Kasparov, genialni šahist in najmlajši svetovni prvak v zgodovini – to je postal z zmago nad Anatolijem Karpovom pri 22 letih –, danes dopolnjuje okroglih pet desetletij, ki jih je v dobršni meri posvetil tudi politiki in predvsem nasprotovanju novodobnemu ruskemu »carju« Vladimirju Putinu.
»Rusija je moj edini dom«
Minulo nedeljo se presenetljivo ni udeležil četrtega kongresa ruskega demokratičnega opozicijskega liberalnega gibanja Solidarnost. Ključna naloga kongresa je bila izbira ljudi, ki bodo gibanje tja do parlamentarnih in še bolj oddaljenih predsedniških volitev držali pri polni moči, Kasparov pa je kot njegova mednarodno najbolj prepoznavna oseba ob Borisu Nemcovu zavrnil kandidaturo v vodilni politični svet Solidarnosti, ki se ne opira na izvoljenega voditelja. Takoj so se sprožile govorice, da namerava emigrirati iz Rusije, a jih je na svoji spletni strani z daljšo obrazložitvijo zavrnil.
Globoko razočarani Kasparov ugotavlja, da govoric niso sprožili kremeljski propagandisti, ampak bivša opozicijska kolegica Ilja Jašin s svojim profilom na Twitterju. Ko zatrdi, da je Rusija edina država na planetu, ki je njegov dom, pa skuša razložiti, zakaj je toliko zdoma – le široka mednarodna podpora ruski opoziciji, in to je treba zagotoviti, lahko zagreni življenje Putinovemu avtokratičnemu režimu. Iz Solidarnosti se umika, ker se je ta povezala z rusko republikansko stranko, s katero ne deli vrednot, še zlasti pa ne zagovarjanja udeležbe na prevarantskih volitvah.
Upora ni in ne bo opustil
»Moj odhod iz Solidarnosti ne pomeni odhoda iz politike. Spraviti 280 Putinovih sodelavcev na spisek Magnitskega, kot ga je predlagal ameriški demokratski kongresnik James McGovern, je po mojem mnenju mnogo bolj pomembno kot 280-krat obelodaniti predvidljivo prevaro na okrajnem volišču,« je zapisal Kasparov. S tem je spomnil na razpravo v ameriškem kongresu o primeru Sergeja Magnitskega, odvetnika in revizorja, ki je po razkritju korupcijskih poslov končal v zaporu in tam v nepojasnjenih okoliščinah umrl, oblasti pa so pred mesecem dni dokončno ukinile preiskavo o primeru. Že decembra lani je ameriški kongres s posebnim zakonom, ki omejuje izdajo vizumov domnevnim ruskim kršiteljem človekovih pravic, izvajal pritisk na Moskvo, da razjasni smrt Magnitskega, prav na rojstni dan Kasparova pa naj bi potrjeval seznam z imeni okoli 300 ljudi iz ruskih državnih služb, ki jih bo zakon zajel.
Kasparov svoje dokaj ogorčeno pismo vsem, ki širijo govorice o njegovem prebegu na tuje oziroma o »politični smrti«, sklene z besedami ruskega pevca, pesnika in igralca Vladimirja Visockega: »Ne skrbite, nisem odšel. In ne veselite se, ne odhajam!« Vsekakor zveni kot napoved, da bo tudi po prekoračenem petdesetem letu s svojimi političnimi nastopi vznemirjal rusko in svetovno javnost, čeprav se je zadnje čase zdelo, vsaj od njegove aretacije in hitre odprave pripora med protesti proti sojenju feministični punkovski skupini Pussy Riot, da je nekako izginil s frontne črte upora proti Putinu.
Ostaja idol nadobudnežev
Brskanje po novicah pokaže, da se je spet nekoliko bolj posvetil šahu, in sicer vzgoji mladih upov, ki ga je med drugim minulo jesen prinesla tudi v Maribor na odprtje evropske šahovske akademije s sedežem v štajerski prestolnici. Gre za verigo šahovske fundacije z njegovim imenom, začeto pred desetimi leti, ki se je minuli teden podaljšala tudi na Bližnji vzhod v Abu Dabi, že od lani pa deluje v Južni Afriki.
Očitno poskuša Gari Kimovič Kasparov, rojen v Bakuju v nekdanji sovjetski republiki Azerbajdžan, armenski materi in ruskemu Židu, šahu vrniti slavo in veljavo, ki jo je po zaslugi legendarnih dvobojev doživljal v obdobju Spaskega, Fischerja, Karpova in seveda tudi njega kot svetovnih prvakov. Leta 1985 je namreč pri rosnih 22 letih postal najmlajši svetovni šahovski prvak, potem ko je v ponovljenem dvoboju premagal dvanajst let starejšega Anatolija Karpova. Njun prvi dvoboj, začet leto poprej, se je v šahovsko zgodovino zapisal zaradi kontroverzne odločitve predsednika Svetovne šahovske zveze (FIDE) Florencia Campomanesa, da ga po 48 odigranih partijah in pri rezultatu 5:3 za Karpova prekine zaradi – po njegovi oceni – fizične in psihične izčrpanosti obeh tekmecev. V drugem dvoboju, omejenem na 24 partij in predvideni ohranitvi naslova starega prvaka pri neodločenem izidu, je Kasparov slavil s 13:11, naslednjo njegovo zmago v povratnem dvoboju leta 1986 pa je zaznamovala afera s sekundantovo preprodajo otvoritvenih zamisli in analiz taboru Karpova.
Dejaven kljub »upokojitvi«
Mladega svetovnega prvaka ni zanimala samo šahovska igra, ampak tudi igre okoli šaha. S Campomanesom sta ostala v napetih odnosih že od prekinjenega dvoboja leta 1984, po oblikovanju združenja šahovskih velemojstrov kot predstavništva profesionalnih šahistov, ki mu je Kasparov stopil na čelo, pa se je napeto sožitje za mnoge najbolj genialnega šahista vseh časov in FIDE trajalo do popolnega razkola leta 1993. Takrat je postavil na noge rivalsko profesionalno šahovsko združenje in v njegovem okviru s klasičnimi dvoboji za svetovnega prvaka naslov obdržal še nadaljnjih sedem let. Kasparov je kot »svoj« svetovni prvak leta 1997 doživel odmeven poraz proti računalniku Deep Blue, tri leta kasneje pa naslov izgubil v dvoboju z Vladimirjem Kramnikom, ki ga je leta 1992 sam poslal med šahovske zvezde kot 16-letnega rezervnega igralca na šahovski olimpijadi v Manili, čeprav Kramnik ni imel naziva velemojstra.
Politika in obsežno pisanje šahovske literature so Kasparova odvrnile od profesionalnega šaha in je leta 2005 objavil upokojitev, čeprav še vedno sede za črno-belo ploščo. Odmevno je to storil septembra 2009, natančno četrt stoletja po prvem prekinjenem dvoboju za svetovnega prvaka z Anatolijem Karpovom, in ga v španski Valencii v dvanajstih napol hitropoteznih oziroma hitropoteznih partijah gladko premagal z 9:3. Kot šahist z najvišjim ratingom v zgodovini šaha (2851, dosežen julija 1999) se je moral od tega rekorda posloviti januarja letos, ko ga je za deset točk izboljšal mladi Norvežan Magnus Carlsen, ki pa mu petdesete obletnice ne bo pokvaril še z odvzemom titule najmlajšega svetovnega šahovskega prvaka v zgodovini: Carlsen bo ob predvidenem začetku dvoboja za naslov z Indijcem Viswanathanom Anandom novembra letos že star 23 let.
