Na prizorišču nas pričaka 25-letnik, ki se po porazu v partiji kroketa zave, da v življenju tako rekoč še ni dosegel ničesar omembe vrednega, zaradi česar se, ironično, odloči, da tudi v prihodnje ne bo počel skoraj nič. Obilico časa posveča le metanju žoge ob steno ter pisanju dolgih seznamov, ki jih sestavljajo podatki, kot denimo, katere živali je že videl v naravnem okolju. Nekega dne pa na polici v bratovem stanovanju ugleda knjigo o času in vesolju, ki povsem vznemiri njegovega že tako negotovega duha. Iz tira ga vrže recimo, da se je zaradi atomske ure spremenila definicija sekunde, da ima vesolje čisto natančen začetek in bo potemtakem imelo tudi konec, še posebej pa, da njegov čas ni isti kot čas kogar koli drugega, zaradi česar čas ne obstaja. Ob teh zanj šokantnih odkritjih ga pomiri le zabijanje desk.
Junak se zaradi posameznih ugotovitev izkaže kot resnično naiven in njegova eksistencialna vprašanja se pogosto gibljejo v koordinatah izjemne preprostosti ter včasih trčijo celo ob otroško zvedavost. Kot njegov kontrast pa je avtor zaplodil figuro znanstvenika Paula, ki spregovori preko omenjene knjige in ponuja odgovore na skorajda vsa pomembna vprašanja o času in prostoru, s čimer se vzpostavi ravnotežje med površinskim dojemanjem sveta in poglobljenim seciranjem biti. Med ti nasprotji Loeju uspe vpeti še instant ljubezensko zgodbo ali satirične vložke, kreativnost pa še posebej trenira s prilogami, ki ne spadajo v običajno zgradbo romana. Tako postreže z več kot 20-stranskim izpisom avtorjev iz knjižničnega kataloga, katerih priimki predstavljajo grde besede, ali na newyorški ulici najden seznam dreves, ki naj bi jih posadili tamkajšnji urejevalci okolice.