Kar nekaj razmišljanj o slovenskem knjižnem trgu, ki smo jih slišali na četrtkovi prvi tematski konferenci založnikov in knjigotržcev, kljub uvodni bodrilni napovedi kulturnega ministra Uroša Grilca, da v naslednjih mesecih v javno obravnavo pošlje strokovno usklajen in po mednarodnih zgledih napisan zakon o knjigi in njeni enotni ceni, ni zazvenelo nič kaj obetavno. Po besedah direktorja Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev Zdravka Kafola evropska komisija nad omenjenima predlogoma ni najbolj navdušena, saj nasprotuje posegu v svobodo prostega trga. Vendar kriza vsepovsod kaže zobe, tudi na področju založništva, kjer po nekaterih napovedih opleta s še precej daljšim repom, kot govori upad prodaje tiskanih knjig. Čeprav je z nemalo zanosa iz ust politikov tu in tam slišati, da smo Slovenci narod knjige, se s tem blagozvočnim dovtipom vendarle ne gre zadovoljiti. »Knjiga je v zadnjih desetletjih izgubljala simbolno vrednost, ki je ni nadomestila z rastjo tržne vrednosti,« je v svojem prispevku poudaril publicist in direktor založbe Umco Samo Rugelj.
Kaj imate danes v akciji?
Razvrednotenje knjige in knjigarniškega dela se je z recesijo še poglobilo. Saša Vodovnik, ustanoviteljica in vodja knjigarne Zdaj, je povedala, da se je pojavil nov tip kupcev, ki v knjigarno zaidejo z vprašanjem: »Kaj pa imate danes znižano?« Knjiga velja za nenujno dobrino, ki se ji lahko odpovemo. Ko primakne svoj lonček še javna podoba neobveznega prostočasnega konjička, s katerim se ukvarjajo tisti, ki nimajo nič pametnejšega početi, na dolgi rok izgubljamo mnogo več kot »le« besedilo med platnicami. Po drugi strani smo v potrošniški družbi z zgodbami že prenasičeni. Zgodbe iz reklam so nam sposobne prodati preobilje tistega, česar še včeraj nismo potrebovali in bomo morda že jutri zavrgli. Knjiga danes ni tako »kul« in »obvezna«, kot je najpametnejši mobilni telefon. Brez njega že skorajda omedlevamo, izgubljamo prijatelje in priložnost za delo. A ko se izprazni baterija, lahko knjigo še vedno vzamemo v roke.
Razvrednotenje se kaže tudi v enem od tipičnih poslovnih modelov. Rugelj navaja primer, ko založniki izdajajo knjige dolžine največ 30 avtorskih pol v največ 500 izvodih (za primerjavo: pred letom 1990 so sicer manjše število naslovov tiskali v nakladah med 3000 in 5000 izvodi). V knjigo z osnovnimi uredniškimi standardi založniki vložijo med 5000 in 7000 evri. Prodajno ceno zakoličijo nekje med 20 in 30 evri, potem javnim knjižnicam s popustom med 20 in 40 odstotki prodajo od 40 do 60 odstotkov naklade, preostalo z dodatnim popustom ponudijo knjigarnam. Te potem knjige na prodajnih policah obdržijo le nekaj mesecev, nato jih vrnejo založniku. Če je cena višja od 26 evrov, je v knjigarni težko prodati več kot 200 izvodov, navaja Rugelj. Založnik brez lastne knjigarne se opre na spletno in direktno prodajo ali se še bolj nasloni na knjižnice.
Slovenci so racionalni kupci knjig
Kakšno vlogo v krogotoku knjig imajo knjigarne? Se bo prodaja iz knjigarn preselila na svetovni splet in zgolj dopolnila ponudbo na drugih prodajnih mestih – razprodaje v diskontih in krajšanje časa v različnih »prehodnih prostorih«? Pisatelj, profesor in urednik Andrej Blatnik slovenskega knjigokupca opisuje kot racionalnega potrošnika. Z izgubo knjigarn bi se po njegovem mnenju odpovedali potrošniku, ki mimogrede kupi nekaj, česar si poprej ni želel ali za kar ni vedel, da obstaja. Racionalni potrošnik se vpraša, zakaj bi hodil v knjigarno, če lahko e-knjigo kupi iz domačega naslanjača. Blatnik nadaljuje, da bi se založniki in knjigotržci morali vprašati, kako zvabiti bralca v knjigarno in ga tam »udomačiti«. Ponuja preprost odgovor: »Knjigarna prihodnosti, spletna ali zidana, bo družaben prostor ali pa je ne bo!« Glavni urednik Mladinske knjige Bojan Švigelj ugotavlja, da bi v knjigarne lahko pritegnili več obiskovalcev, zato je po njegovi oceni na mestu premisliti, ali knjige niso več privlačne in kakšno vlogo imajo pri tem mediji. Predlaga nacionalno kampanjo, ki bi (poleg branja) spodbudila nakupovanje knjig.
Če želimo knjigo prodati, moramo vedeti, kaj danes ta pomeni. Razvidno je, da je knjiga kljub razvrednotenju ohranila svojo družabno, čitalniško razsežnost. Bralci vsakodnevno dokazujejo, da jo v prvi vrsti razumejo kot javno dobrino: ko jo želijo prebrati, knjigo raje poiščejo v knjižnici, kot da bi jo kupili v knjigarni. V tem pogledu je zanimiva tudi raziskava, ki jo je naredila založba Modrijan v svoji knjigarni na ljubljanski Trubarjevi ulici. Ugotovili so, da je v dveh mesecih knjigarno obiskalo 2000 ljudi, približno polovica je opravila nakup – in sicer v manj kot petih minutah. Največ kupcev je bilo v starosti od 30 do 50 let; za obisk knjigarne so najpogosteje odločili v času malice in po koncu službe. Direktor te založbe Branimir Nešović sklepa, da kupci pridejo v knjigarno z že izdelano idejo kaj kupiti. Kot pravi, se v dveh mesecih opazovanja v knjigarni nihče ni mudil več kot eno uro. Navada kupovanja knjig nam je očitno tuja, ugotavlja Nešović in svetuje, naj Javna agencija za knjigo ne podpira le »branja pod milim nebom ali pod vodo«, temveč naj se posveti spodbujanju kupovanja knjig. Direktor JAK Aleš Novak obljublja, da bodo letos pripravili nov razpis za knjigarne, ki ga lani ni bilo.
Bumerang zastonjske kulture
Če knjigarnarji, založniki in tržniki izražajo iskreno skrb nad prihodnjimi donosi svoje panoge, bi se morda lahko vprašali tudi, zakaj so se avtorji in drugi ustvarjalci prav tako iskreno sprijaznili z izgubami podplačanega in nerednega dela. Logika ljubiteljske in zastonjske kulture se morda kot bumerang vrača k svojim najbolj strastnim zagovornikom. Tako bralci kot založniki bi se namreč radi izognili poštenemu plačilu: prvi bi imeli zastonjske knjige, drugi zastonj avtorja. Zanimiva je tudi bogata, raznolika in dostopna izbira naslovov na slovenskem knjižnem trgu. Nad količino knjig v tej deželi res ni moč tarnati, saj letno izide med 5000 in 6000 naslovov. V zadnjih letih smo se po številu izdanih knjig na prebivalca prebili celo med prve na svetu! Izjemna novica, saj se je preboj na vrh zgodil nehote.
Pravo vprašanje torej ni, ali bodo globalne korporacije »nekoč« prodajale le še bestsellerje v angleščini in v digitalnem formatu, tiskane knjige v slovenščini pa bodo postale drage kot žafran. Pravo vprašanje je, kako bralce zadržati v knjižnicah, kjer si letno po podatkih Roka Gregorina iz Mladinske knjige Založbe izposodijo skoraj 25 milijonov knjig, hkrati pa jih pogosteje privabiti v knjigarne in jih spodbuditi, da bodo knjigo tudi kupili (v knjigarnah se sicer proda malo več kot milijon knjig na leto). Profesor in urednik Miha Kovač nadaljuje, da je prodajo e-knjig smiselno vključiti v zidane knjigarne. Te naj postanejo obiskovalcem še prijaznejše: prilagodijo naj delovni čas, postanejo nekakšna dnevna soba in kavarna – pravi lokalni družabni center s pestro ponudbo kulturnih dogodkov.
