V bosanskih medijih smo prebrali, da ste ljubljanski mufti postali ravno zaradi želje po uresničitvi gradnje džamije v Ljubljani. Zakaj je ravno to premaknilo jeziček na tehtnici v korist odločitve, da postanete mufti, saj gre za zelo zahteven projekt, ki se pred tem skoraj 40 let ni in ni premaknil?

Skoraj vsi se moramo v nekem trenutku odločati, ali bomo počeli nekaj, kar je pomembno samo za nas osebno, ali pa bomo počeli nekaj, kar bo koristilo širši skupnosti. Sam sem se v tistem trenutku odločil za drugo možnost, kar pa ni bila lahka odločitev. Po izobrazbi sem namreč teolog, izobraževal sem se, da bi študente poučeval o naši veri, o islamu. In moram priznati, da na začetku nisem točno vedel, kaj naj pričakujem. Zelo vesel pa sem, da so verniki in sodelavci razumeli, da to ni moj projekt, ampak da je projekt, ki je pomemben za celotno islamsko skupnost.

Na kaj niste bili pripravljeni, ko ste se podajali v ta projekt?

Mi Bošnjaki, ali če hočete tudi Bosanci, smo malo »naivni ljudje«. Zaupamo vsemu, kar piše v knjigah, in naša duša je zelo občutljiva, če v knjigah piše eno, v realnosti pa se dogaja nekaj drugega. Največja težava je bila, da je država oziroma občina obljubljala zemljišče, vendar islamski skupnosti dolgo časa sploh ni dala možnosti, da bi zemljišče dejansko tudi odkupila. V začetku smo bili torej zelo odvisni od politične volje, čeprav nam slovenska ustava zagotavlja takšno pravico. Ampak problem ni bil v pravicah, ki jih določa zakonodaja, temveč v implementaciji teh pravic in zakonov, saj je bila implementacija odvisna izključno od ljudi. Zato pa sem zelo hvaležen, da je imel župan Zoran Janković dovolj politične modrosti, da se je ljubljanska občina v nekem trenutku le odločila prodati zemljišče.

Ali lahko sedaj kaj ustavi gradnjo džamije?

Lahko rečem, da je to sedaj ireverzibilni proces, čeprav se zavedamo, da bo gradnja džamije zelo zahteven proces. Lahko bomo seveda naleteli na še kakšne probleme, ki bi gradnjo upočasnili, vendar je skoraj zagotovo ni mogoče več ustaviti. Danes gradnja džamije ni več politično vprašanje, ampak je upravno vprašanje. Dokler nismo imeli možnosti kupiti zemljišča, je bila gradnja izključno politično vprašanje, odkar smo dali varščino za nakup zemljišča, pa smo v popolnoma drugačni poziciji.

Mestna občina Ljubljana je v preteklosti razmišljala o več različnih lokacijah, kjer bi lahko zgradili džamijo. Na koncu so vam ponudili mesto med Kurilniško in Parmovo, ki je precej degradirano območje. Ste zadovoljni s to lokacijo?

Inšallah (če bo Bog dal, op.p.), bomo to območje z verskim centrom spremenili na bolje. Upam, da bodo potem za nami sledili še drugi s tega območja in da ga bomo spremenili v lepega. Zelo sem hvaležen županu in sodelavcem, da so razumeli, da džamija mora biti integrirana v mestno cono. Če bi bila odrinjena na Cesto dveh cesarjev, bi bila zagotovo tujek. Tako pa bo del mesta.

Sedaj ko ni več dvoma o tem, ali džamija bo in kje bo stala, se večinska javnost precej ukvarja z vprašanjem, ali bodo muslimanski duhovniki z minareta klicali k obredom.

Seveda bodo klicali, a ti klici zagotovo ne bodo moteči, saj bodo potekali v sprejemljivih mejah. Verjamem, da bodo ljudje prek spoznavanja s to novostjo in skozi pogovore sprejeli tudi klice, ki pomenijo začetek muslimanske molitve. Ko se bodo navadili, jim bo klic muslimanskega duhovnika popolnoma normalna izkušnja, kot je zame, ki sem odraščal v takšnem okolju, popolnoma normalno slišati cerkvene zvonove in klice z džamije.

Bi si upali napovedati, kakšen bi bil rezultat referenduma o gradnji džamije v Ljubljani, če bi ga recimo ustavno sodišče sedaj dovolilo izvesti? Je Ljubljana oziroma Slovenija sedaj sprejela gradnjo islamskega centra?

Zadovoljen sem, da sem skozi ves ta proces spoznal, da je Slovenija pravna država, ker je ustavno sodišče odločilo, da se o gradnji džamije ne sme odločati na referendumu. Švica, ki je zelo napredna država, je recimo šla zaradi minaretov po drugi poti in je dovolila izvedbo referenduma, ki krši pravice neke skupine ljudi. Če bi danes izvedli referendum, hočem verjeti – hočem verjeti, ker si ne upam trditi –, da bi Slovenci zavrnili referendum o prepovedi gradnje džamije. Mislim, da so Slovenci na strani človekovih pravic in da so primer civilizirane države, ki razume, da če želi Slovenija in tudi Evropa nadaljevati svojo pot, mora biti odprta.

Svet se spreminja, saj nikjer ni več monolitnih prostorov – nikjer na svetu ni mogoče živeti sam, izoliran od sebi drugačnih. To kažejo primeri, kot je recimo Katar. Še pred 50 leti v tej državi praktično ni bilo drugih ver kot islam, vendar se stvari spreminjajo. Katarski emir je na primer v Dohi že zgradil katoliško cerkev, sedaj pa gradi še protestantsko. Gradnja džamije torej ni samo stvar islamske skupnosti v Ljubljani in njenih človekovih pravic, ampak je na neki način tudi vprašanje ponosa družbe, ponosa glavnega mesta neodvisne države, da je čim bolj pluralno in odprto.

Predsodki do muslimanov torej niso več tako močni kot včasih?

Ne čutim, da so predsodki do muslimanov v Sloveniji tako močni kot recimo v nekaterih drugih državah. Zagotovo pa obstajajo določeni krogi, ki želijo potencirati določene probleme in ki želijo sprovocirati te predsodke. Problemi seveda še vedno so, saj moramo razumeti, da mi na tem svetu ne živimo v raju. Problemi obstajajo, ključno je, da se jih trudimo reševati. Moramo se naučiti pogovarjati, ker 20 let demokracije ni dovolj, da bi vsi razumeli, kaj pomeni pluralnost; ne samo politična, ampak tudi kulturna in verska pluralnost. Sem optimističen, da bodo ljudje sprejeli razlike, vprašanje je le, koliko časa bo do takrat preteklo.

Zakaj v Sloveniji tako redko opazimo muslimane v javnem življenju? Je to mogoče posledica skrivanja tega dela identitete v želji po zaščiti pred predsodki?

Ne gre za skrivanje muslimanske identitete, ampak je posledica različnih dejavnikov. Po eni strani so muslimani v Sloveniji zelo integrirani in navada je že takšna, da se recimo ženske v javnosti ne zakrivajo. Mi se v Sloveniji in na Hrvaškem počutimo resnično doma. Islamska skupnost v Sloveniji se drži tudi načela, da naše vere ne misijonarimo, čeprav ima islam, podobno kot krščanstvo, ideje o misijonarjenju. Čeprav je nekaterim lepo slišati, da se je nekdo spreobrnil v islam, mi v Sloveniji tega ne potenciramo.

Po drugi strani pa muslimani v javnem življenju mogoče niso toliko izpostavljeni, ker v Sloveniji nimamo toliko izobraženih muslimanov in muslimank. V preteklosti so Bošnjaki, ki predstavljajo večinsko muslimansko prebivalstvo v Sloveniji, zaradi jezikovnih ovir raje kot v Ljubljani študirali v Sarajevu, Beogradu in Zagrebu. V Sloveniji torej ni velikega števila izobraženih muslimanov, ki bi se lahko izpostavili. Ampak če kot primer navedem sebe: jaz sem imel več predavanj na dunajski kot na ljubljanski univerzi. Tako je.

Prej ste omenili katarskega emirja Al Thanija, ki je odplačal posojilo za plačilo zemljišča in bo tudi finančno podprl samo gradnjo islamskega versko-kulturnega centra. Ali ste že od vsega začetka računali na pomoč iz tujine?

Seveda smo se ves čas trudili, da bi dobili donacije. Osebno sem napisal za več kot sto kilogramov dopisov, pogovarjal sem se z več kot tisoč ljudmi, obiskal sem 20 dežel, govoril sem na sto različnih dogodkih. Odzval se je Katar, za kar smo zelo hvaležni emirju Katarja in njegovim sodelavcem ter vsem našim prijateljem v Sloveniji, ki so nam pomagali. Če si iskren in če se zavedaš, ti bo Bog dal izhod, pravi neki stavek v Koranu, in to se je tudi zgodilo.

Toda poudariti moram, da sem skozi ves ta proces spoznal tudi kakovost naših vernikov. Ne smemo pozabiti, da so verniki islamske skupnosti skupaj zbrali približno štiri milijone evrov za ta projekt. To se ni zgodilo še nikjer na Balkanu. Neprestano govorimo o tem, kako ljudi danes nič več ne zanima, da se z ničimer ne poistovetijo. No, naši verniki so dokazali, da ni vedno tako in da imajo veliko željo po džamiji v Ljubljani.

Kaj je prepričalo vernike, da so bili tako radodarni?

Nikoli več ne bomo imeli možnosti graditi džamije v Ljubljani. To delamo sedaj in nikoli več. Mislim, da so se naši verniki toliko vključili v ta projekt, ker se tega zavedajo in ne želijo, da bi se pozneje spraševali, zakaj niso pomagali, zakaj se niso nekako vključili. Zavedajo se, da je to edina možnost. Poudariti moram, da ni pomembno, koliko je nekdo dal, ker vsi ne moremo darovati enako, ampak kakšni so bili njegovi nameni. Najmanjša pomoč, ki jo nekdo lahko ponudi, pa je to, da je del projekta.