V tem sestavku se ne bi želel spuščati v poglobljene teoretične koncepte, vsekakor pa legitimnost ne more ostati le filozofski koncept. Zastopam stališče, da je položena v samo jedro proklamacij, kakršna se nahaja v 1. členu naše ustave: Slovenija je demokratična republika. Republika, v kateri večina volilcev znotraj politične kaste enostavno ne more najti ljudi, ki bi res pozorno prisluhnili njihovim težnjam, strahovom, željam in potrebam, ne more biti demokratična. Republika, v kateri politiki skoraj celotnega političnega spektra svojo obrt izvajajo bolj z ustrahovanjem in zavajanjem kot pa z argumentiranim in empatičnim diskurzom – ni zares demokratična.

Temeljni okvir reševanja krize

Ko ta spoznanja prenesemo na evropski odziv na veliko recesijo (2008–?), postanemo nemudoma nekoliko zmedeni. Evropska unija naj bi temeljila na sodelovanju, razumevanju in solidarnosti. Znotraj idealizirane evropske družine, bi lahko rekli. V medijskem dialogu in političnem govoru pa so te vrednote očitno nekoliko skrite. Namesto njih v prvem planu naletimo na etnične stereotipe (mediteranski lenuhi, pralci denarja…), na kvazireligiozni jezik krivde in očiščenja (nemška beseda die Schuld pomeni tako »dolg« kot »krivda«, krivde pa se je treba rešiti s strogim varčevanjem…), na neumestne primerjave, ki ciljajo na nevednost volilcev (proračun je kot gospodinjstvo, vsi pa iz izkušenj vemo, kako je v gospodinjstvu treba varčevati…) ter na naklepno demoraliziranje in zbujanje malodušja (suverenost je le še prazna beseda, prišla bo »trojka« in levičarjem ter sindikatom dala vetra…). Seveda nižanja kulture dialoga ni mogoče pripisati le severu; spomnimo se neokusnih namigovanj grških časnikov na čas nacizma, zanikanja lastne odgovornosti za katastrofo v javnih financah in podobnega. Vendar ima tudi na tem področju največjo odgovornost tisti, ki je nosilec največje moči in vpliva.

Večina volilcev se najbrž ne zaveda, da je že temeljni ustavni okvir Evropske unije takšen, da na neki način negira idealizirano podobo evropske solidarnosti in peha države v to, da prilagodijo svoje politike željam finančnih trgov, od katerih so odvisne. In ta temeljni ustavni okvir so države ter ustanove EU nadgradile s sklepanjem dodatnih dogovorov in sprejemanjem dodatnih politik, ki govorijo »da« strogemu varčevanju in »ne« gospodarski rasti ter ohranitvi socialne države. Člen 123 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) prepoveduje, da bi Evropska centralna banka (ECB) kreditirala države. Člen 124 iste pogodbe prepoveduje, da bi si države zagotovile kakorkoli privilegiran položaj pri finančnih institucijah. Člen 125 nato prepoveduje jamstvo EU ali drugih držav članic za obveznosti katerekoli države članice ali prevzem teh obveznosti. Člen 127 določa, da je glavni cilj ECB stabilnost cen, torej nizka inflacija, kar govori v prid restriktivne fiskalne politike, ki duši gospodarsko rast in zaposlenost. ECB je politično neodvisna (130. člen PDEU). Evropske države so sklenile fiskalni pakt, ki omejuje njihove strukturne proračunske primanjkljaje na največ 0,5 odstotka BDP letno ali 1 odstotek BDP pri zelo malo zadolženih državah.

Evropski mehanizem za stabilnost (ESM) je namenjen finančni pomoči članicam evroobmočja v finančnih težavah, vendar bodo te države prejele pomoč le, če spoštujejo fiskalni pakt in sprejmejo varčevalni program finančne konsolidacije. Višje cene obveznic in s tem nižje obresti pri primarnih emisijah državnih obveznic držav z evrom je mogoče doseči, če se ECB zaveže, da bo te obveznice odkupovala od finančnih institucij; ta pa je sklenila, da bo to naredila le, če država v težavah zaprosi za pomoč ESM in potemtakem strogo varčuje.

Skratka, države članice EU in območja evra so že v svojo temeljno listino zapisale, nato pa potrdile v nadaljnjih dogovorih, če prevedemo pravno latovščino v jezik političnega realizma: 1., da močne države praviloma ne bodo pomagale in financirale šibkih držav, razen če imajo zelo močna jamstva, da bodo dobile denar nazaj; 2., da šibkih držav ne bo financirala niti ECB; 3., da šibkim državam, če nameravajo imeti primanjkljaj, preostane le iskanje naklonjenosti mednarodnih investitorjev v državne obveznice; 4., da mora biti monetarna politika prilagojena interesom finančnikov, ne pa industrije in delavstva; 5., da naj se gospodarska rast in razvoj ne bi poskušala doseči z večjimi programi javnega zadolževanja (»strukturni primanjkljaj«), pač pa s prijaznostjo do zasebnega kapitala.

Ta načela so sicer izrazito konservativna, vendar so pretežno zapisana v pravnih aktih, ki so kratkoročno nespremenljivi. Tisto, kar je še ostalo od politike kot diskrecijskega urejanja javnih zadev ter od svobode, moramo iskati v manevrskem prostoru, ki ga še puščajo navedena načela. Tu moramo tudi iskati tisti odziv na krizo, ki spoštuje omejitve pravnega reda EU, po drugi strani pa uživa najširšo mogočo demokratično legitimnost.

Neločljiva povezanost naših usod

Čigave interese varuje »trojka« (Mednarodni denarni sklad, ECB, evropska komisija)? Čigave interese varujejo države evropskega severa, ki nimajo večjih javnofinančnih težav (zlasti Nemčija)? V praksi lahko hitro vidimo, da so to interesi upnikov. Upniki držav, kot so Grčija, Ciper, Irska, Portugalska, Španija (»evropski bolniki«), so po eni strani zasebne banke in druge finančne družbe. Mnoge od teh bank imajo sedež v Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji. Vendar so upniki ali vsaj potencialni upniki tudi tiste močne in finančno solidne članice EU, ki so ali neposredno plasirale določena posojila »bolnikom« ali pa s svojim denarjem jamčijo za sredstva, ki jih evropski reševalni skladi, kot je ESM, najemajo na finančnih trgih in potem pošljejo naprej državam v težavah. Gledano s tega vidika je zavzemanje za varčevalne politike, ki dajejo na škodo šolstva, zdravstva in pravic zaposlenih prioriteto vrnitvi vseh posojil, v korist davkoplačevalcev bogatega evropskega severa. To bi lahko pomenilo, da imajo varčevalne politike določeno globoko, četudi ne soglasno deljeno, legitimnost.

S to tezo se ne morem v celoti strinjati. V prvi vrsti ni mogoče šteti, da so na ravni EU resnično demokratično legitimne politike, ki pri dobršnem delu prebivalstva (v tako imenovanem mediteranskem krilu EU) zbujajo vtis, da so predmet eksperimenta, ki iz njihovih držav ustvarja »proste ekonomske cone« s poceni delovno silo. EU je enotno monetarno svobodno gospodarsko območje. Izvozni presežki Nemčije so zrcalna slika uvoznih presežkov Grčije in Portugalske. Brez visoke zadolženosti Mediterana ne bi bilo povpraševanja po izdelkih nemške industrije. Sprejem logike obojestranske »krivde« v »peklenskem objemu« upnika in dolžnika bo omogočil sprejem bolj razumnih politik, vključujoč zakonodajo, ki bo – ob primernem upoštevanju interesov upnikov – omogočila (če je treba) enostranske odloge in znižanja obrestnih mer posojil zadolženih držav ter podjetij, morda pa tudi njihove delne odpise.

Nemški volilci verjetno tudi niso najbolje seznanjeni s pomenom in koristnostjo evrskega območja za njihovo državo. Po lanskih kalkulacijah Inštituta za svetovno ekonomijo iz Kiela pomeni njegov razpad za Nemčijo finančno tveganje v višini 1,5 bilijona evrov. Ne gre le za odpise že plasiranih posojil in drugih naložb nemške države, centralne banke in zasebnih bank ter institucij. Tu je tudi nevarnost revalvacije nove marke vsaj za 30 odstotkov, kar bi znižalo nemški izvoz za 12 odstotkov, BDP pa za več kot 7 odstotkov.

Dolgoročno so lahko legitimne le tiste politike, ki bodo večino evropskih državljanov prepričale, da »smo v tem skupaj«, da šibkejše države ne bodo prepuščene finančnim morskim psom in da so življenjski interesi nas Evropejcev neločljivo povezani. Če takih politik ne bo, si lahko kadarkoli predstavljate evropsko nogometno reprezentanco?