Od vzpostavljanja do odločanja

Opredeljevanje in ocenjevanje legitimnosti se zdi najtežje, ko je predmet proučevanja način delovanja družbenega sistema kot takšnega: katere delujoče vrednote in načela odražajo družbene prakse, kakšna je njihova vrednost, kako delujejo procesi sprejemanja zavezujočih (političnih in pravnih) odločitev v družbi, kako delujejo najpomembnejše družbene institucije, kako delujeta gospodarski sistem in sistem socialne države, kakšna je osebna drža javnih funkcionarjev, kakšno vlogo imajo javni mediji, koliko družbene odgovornosti sprejemajo izobraženci in intelektualci ipd. Nič lažje se ne zdi opredeljevanje in ocenjevanje legitimnosti kot kakovosti pravnega reda: kako nastaja zakonodaja, kakšna je vsebina veljavne zakonodaje, kakšno je ugotovljivo razmerje med posameznimi in občimi interesi v zakonodaji, kolikšna so navzkrižja med besedili zakonov in družbeno realnostjo, kako poustvarjajo in ščitijo pravni red sodišča ipd.

Nekoliko manj (a še vedno precej) preglavic naj bi bilo z opredeljevanjem in ocenjevanjem legitimnosti tistih družbenih (ustavnih in zakonskih) pravil, ki urejajo temeljne značilnosti državne ureditve. Pa tudi tistih procesov, v katerih se vsakič znova vzpostavlja (oziroma obnavlja) dnevnopolitična oblast: politični pluralizem v družbenih praksah, delovanje volilnega sistema, uresničevanje pasivne in aktivne volilne pravice, udejanjanje moči državljanov pri vplivanju na volilne rezultate, financiranje volilnih kampanj ipd. Analiza legitimnosti zadeva tudi tiste institucionalizirane mehanizme, ki so namenjeni izvajanju nadzora državljanov nad predstavniki dnevnopolitične oblasti in funkcionarji. Mislim predvsem na vprašanja, kot so odpoklic poslancev, pravila referendumske demokracije, možnost predčasnih volitev, pravno iztožljiva odgovornost funkcionarjev ipd.

Slovenija se že dlje časa sooča s hudo in naraščajočo krizo legitimnosti. Posebej kritični moramo ostati na račun pravne države, ki ji ne gre pripisati kakovosti »vladavine prava« kot vladavine razumnosti, pravičnosti in strokovne doslednosti. Še vedno smo priče neprimernemu odnosu do pravoslovja, neprimernemu načinu razumevanja prava in nevzdržni uporabi formalnega prava v praksi, znatnemu številu po vsebini strokovno nekorektnih sodnih odločitev, neposrečenim značilnostim poučevanja prava ipd. Skozi prizmo strokovnosti, politične modrosti, družbene odgovornosti in državniške dostojnosti početja slovenskih politikov ostajajo neprimerna. Dovolj je razlogov za sklep, da je kvazilegitimno družbeno stanje prestopilo v polje nelegitimnosti.

Prednostni cilji

Med cilji sicer nujnih sprememb pravne ureditve organizacije in delovanja politične oblasti, ki bi bili v funkciji legitimnosti, se zdijo trije, med seboj tesno povezani cilji, posebej pomembni: 1. bolj učinkovit nadzor državljanov nad nosilci javnih (predvsem) političnih funkcij, 2. večja odgovornost nosilcev javnih funkcij in 3. večji vpliv državljanov na procese odločanja.

Za doseganje teh in drugih sorodnih ciljev je treba spremeniti volilno zakonodajo tako, da bo neodvisnim, torej »nestrankarskim« kandidatom omogočeno učinkovito uresničevanje pasivne volilne pravice, z bistveno večjimi možnostmi za pridobitev poslanskega mandata. Enako velja za tiste politično organizirane skupine, ki na volitvah ne nastopajo kot stranke in tudi niso organizirane hierarhično in personalizirano (kar razumem kot eno največjih slabosti sedanjega sistema strankarskega političnega organiziranja). Nadaljevanje razprav o reorganizaciji volilnih enot in okrajev, morebiti tudi z njihovo ukinitvijo in ureditvijo enotnih volitev na ravni celotne države, bi se zdelo konstruktivno ravnanje. Volja vsakega posameznega volilca, da glas nameni točno določenemu kandidatu, mora biti sistemsko upoštevana v največji meri. Pritrjujem predlogu, da se premišljeno, pravno korektno in politično učinkovito uveljavi institut odpoklica poslanca. Zavzemam se za tenkočutno pravno ureditev neposredne osebne odgovornosti poslanca, ki je volilce zavajal ali jim je lagal. Ta odgovornost naj vključuje možnost odvzema mandata in uveljavljanja tako kazenske kot odškodninske odgovornosti pred sodiščem. Hudi etični prestopki, ki v duhu ustavne demokracije niso združljivi z javno politično funkcijo, naj bodo jasno in natančno pravno opredeljeni, sistemsko pa okrepljeni s predpisanimi postopki, ki omogočajo odvzem mandata oziroma razrešitev s funkcije.

Načeloma ne nasprotujem ideji, da se veljavnost referendumskega odločanja pogoji z nekakšnim kvorumom. Gotovo pa se mi zdi, da mora vsakršen kvorum ustrezati trenutni družbeni realnosti, ko gre za vprašanje političnega aktivizma volilcev na eni in njihove apatije na drugi strani. Zato kvorumom, ki se močno približajo 50 odstotkom ali ta odstotek celo presegajo, nasprotujem. Hkrati pa se zavzemam za pravno ureditev možnosti, da volilci lahko izpostavijo referendumskemu sprejemanju tudi v celoti že izdelan zakon. Enako se zavzemam za pravico volilcev zahtevati spremembo ustave! Ne prepoznam prepričljivih razlogov, zakaj ne bi končno zagotovili možnosti elektronskega glasovanja na volitvah. Zamisel o znižanju starostne meje za pridobitev aktivne volilne pravice na 16 let ni neutemeljena. Olajšati je treba pot do predčasnih volitev.

Volilna obveznost

Potrebna se mi zdi razširitev možnosti glasovalne izbire volilcev na volilnih glasovnicah. Sedanjim možnim opredelitvam »za« določeno politično izbiro (vsak drugačen poseg na glasovnico jo naredi za »neveljavno«) bi veljalo dodati še druge izbire, npr. v smislu: »za nikogar od ponujenih«, »druga izbira ob prvi«, predvsem pa »za to izbiro (stranko, kandidata) zagotovo (prav posebej) ne«, in podobno.

Kljub temu da me predlog za pravno ureditev »volilne obveznosti« pred leti ni prepričal (predvsem, ker sem predlog ocenjeval skozi optiko značilnosti obstoječega sistema volitev), danes menim drugače.** Pod pogojem, da se možnost glasovalne izbire volilcev na volilnih glasovnicah razširi, bi pritrdil pravni preureditvi volilne pravice v volilno obveznost. Razlog tiči v dejstvu, da so sicer volilci prisiljeni ali ostati doma na dan volitev ali pa izbrati med ponujenimi političnimi alternativami, četudi nobeni niso zares naklonjeni. Izbira med »najmanj slabimi alternativami« (v zadnjih letih pri nas simptomatična) še ne pomeni kakovostnega in učinkovitega uresničevanja aktivne volilne pravice. Po drugi strani pa omogoča vsakokratnim (posameznim ali koalicijskim) zmagovalcem na volitvah nesamokritično, pretirano, zatorej politično neprepričljivo, pogosto pa tudi demagoško in manipulativno sklicevanje na »demokratično voljo ljudstva« oziroma na »demokratično legitimnost« lastnega povolilnega statusa samo glede na odstotek »za« opredeljenih in zato veljavnih glasov volilcev! Ne pa tudi glede na dejanski odnos večjega števila volilcev do političnih opcij in kandidatov na volitvah! In še manj glede na tiste volilce, ki se volitev ne udeležijo ne le zaradi splošne politične apatičnosti, ampak zaradi zavračanja vseh ponujenih političnih alternativ ali celo zaradi odpora do tekmujočih političnih akterjev.

Kombinacija razširitve glasovalnih možnosti volilcev na glasovnicah in določitve volilne obveznosti bi v neprimerljivo večji meri kot doslej okrepila nadzor volilcev nad objektivno verodostojnostjo volilnih izidov in nad legitimnostjo izvoljencev. Posamezniki, stranke, skupine ali koalicije se potem ne bi mogli več tako vehementno in dušebrižno sklicevati na svojo »demokratično legitimnost«, če bi npr. večina volilcev nedvoumno izrazila odkrito nasprotovanje vsem volilnim alternativam ali če bi bila npr. volilna podpora določeni, četudi zmagovalni opciji, nižja od odstotka tistih, ki bi jo izrecno zavračali.

Večina teh in podobnih sprememb bi znatno oslabila položaj vseh tistih politikov in strank, ki so si v obstoječih sistemskih okoliščinah uzurpatorsko prilastili politično, tudi javno družbeno sfero. Zato bi morali biti zelo presenečeni, če bi katerikoli del sedanje politične elite prepričljivo izkazal naklonjenost do takšnih predlogov.

Dr. Andraž Teršek je ustavnik, publicist in univerzitetni učitelj Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. * Z vsebinsko izmuzljivostjo in večplastnostjo koncepta legitimnosti se poklicno soočam več kot desetletje. Trenutno na približno 600 straneh skoraj dokončane monografije z naslovom Legitimnost in ustavništvo. ** K spremembi stališča me je, v eni od najinih konstruktivnih polemik, spodbudil pronicljivo razmišljujoč študent programa biopsihologije na naši univerzi Miha Škorjanc.