Zgodovinar dr. France M. Dolinar se je v obtožbe zoper škofa Rožmana poglobil že sredi devetdesetih. Z dr. Tamaro Griesser Pečar sta po naročilu tedanjega generalnega državnega tožilca Drobniča napisala vsak svojo ekspertizo. Prišla sta do enakih dejstev, a jih različno interpretirala. Dr. Dolinar temnih senc, ki izvirajo iz še vedno odprtih vprašanj medvojnega ravnanja škofa Rožmana, ne zanika, a obenem poudarja, da je čas, da njegovega spomina ne mažemo več z lažmi in podtikanji. Zadošča resnica – kolikor se ji seveda lahko približamo.

Rožman partizanskega boja ni podpiral. Nasprotno, obsojal ga je vse do konca. Novembra 1943 je jasno in nedvoumno obsodil sodelovanje z OF, rekoč »smrtno greši, kdor podpira OF, hujše kakor bi grešil s krivoverstvom«. To so hude besede, kajne? Kaj so bili razlogi za tako nepopustljivo stališče Rožmana do boja proti okupatorju?

Dva vidika sta odločilna za odgovor na to vprašanje. Nasprotovanje partizanskemu boju je v veliki meri posledica Rožmanovega nasprotovanja komunizmu. S tem se je soočal od leta 1937, od okrožnice Pija XI. Divini Redemptoris, v kateri je pisalo, da je komunizem v svojem bistvu zlo in da nihče, ki mu je mar krščanske kulture, ne bo sodeloval s komunisti. Ne pozabimo, leta 1937 je bilo že veliko znanega o krutih metodah sovjetskih komunistov. Res pa je, da je papež to strogo obsodbo komunizma relativiziral s pastoralnimi inštrukcijami, ki jih je napisal po škofijski sinodi leta 1940. V njih je poudaril, da je treba razlikovati med komunizmom kot naukom in komunisti, te je treba razumeti in jih poskušati spet pridobiti za krščansko vero. Drugi vidik Rožmanovega odnosa do partizanstva zadeva nasilje. Zavedal se je, da bo vsako nasilno dejanje sprožilo represalije. Ne nujno nad tistimi, ki so nasilje zagrešili, temveč najbrž nad nedolžnim prebivalstvom. Zato je že na začetku vojne pozival, naj se vsi vzdržijo nasilnih dejanj, ki povzročajo krute represalije nad civilnim prebivalstvom. Ta dva vidika oziroma premisleka sta bila zanj ključna.

Zakaj je kurate pošiljal samo domobrancem? Saj so bili partizani tedaj enako verni?

Rožman ni nasprotoval, ko je kakšen duhovnik odšel k partizanom, je pa ob tem opozarjal, da so si komunisti uzurpirali partizansko gibanje. Sicer pa je pri odgovoru na vprašanje, ki ste ga zastavili, treba biti previden. Domobranci so se formirali kot protikomunistični borci. Ko je zaprosil, da jim lahko pošlje svoje duhovnike, kurate, so temu nasprotovali tako nemški poveljniki kot domobranski oficirji. K partizanom pa jih ni pošiljal, ker je, kot rečeno, nasprotoval komunističnemu vodstvu.

Tudi v partizanih so bili verni fantje. Zakaj ti niso bili dovolj velik razlog za pastoralno skrb?

To je zagotovo eno od pomembnejših vprašanj. Odgovorim lahko le to, da je Rožman želel, da se kristjani ne bi odločali za takšno obliko partizanskega boja. Po Dolomitski izjavi je bilo popolnoma jasno, da je partizansko gibanje v rokah komunistov, to je Rožmana zelo odvračalo. Kljub temu je določene stike ohranjal tudi s partizanskim gibanjem. Zame je zelo dragoceno pričevanje g. Ostanka, povojnega direktorja slovenskega šolskega muzeja in enega od ustanoviteljev OF. Ostanek je povedal, da so vedeli, da Rožman ne odobrava njihovega početja, toda obenem so bili prepričani, da jih ne bo izdajal, čeprav jih je vse poznal. Pa Rožmanu ne bi bilo treba osebno izdajati, zadoščalo bi, če bi komu kaj namignil. Se pravi, po Ostankovih besedah ni bilo nobenega dvoma, da je Rožman njihov ideološki nasprotnik, vseeno pa so mu popolnoma zaupali, da jih ne bo izdal. To veliko pove. Z vsakim nasilnim dejanjem komunistov pa se je ta ideološki boj zaostroval.

Ampak svoj boj so zaostrovali tudi okupatorji. Ljudje so umirali v bojih z Nemci in Italijani in kot talci. Zakaj Rožman svojega brezkompromisnega antikomunizma ni obrusil, ko je postajalo jasno, da sta nacizem in fašizem kljub vsemu najhujše zlo? Navsezadnje je to razumel Sveti sedež. Če namreč ne bi dal jasnih navodil ameriškim katoliškim škofom, da se zavezniki v boju proti nacizmu lahko združijo s komunistično Sovjetsko zvezo, morda do zavezništva med Američani in Sovjeti sploh ne bi prišlo. Je Rožman za tovrstne diplomatske aktivnosti Svetega sedeža vedel?

Sam zelo dvomim v to. Bil je čas vojne, pogovori vatikanskih diplomatov so potekali v najstrožji tajnosti. Te stvari vedno pridejo na dan kasneje. Tega, kar vemo danes, ne smemo kar tako projicirati v tisti čas. Da bi bil Rožman tedaj obveščen o omenjenih diplomatskih pobudah, dvomim tudi zato, ker bi najbrž v tem primeru v pismih, ki jih je pošiljal v Vatikan in jih od tam dobival, našli kakšno zabeležko o tem. Tudi v njegovem poročilu Relatio ad limina – takšna poročila morajo škofje vsaka štiri leta poslati v Rim – ni o tem nobene besede. Sam sem si od tega obširnega poročila, ki smo ga v arhivih našli šele pred nekaj leti in žal ni podpisano, zelo veliko obetal, a pričakovanja niso bila uresničena.

V kakšnem smislu?

Vsi so pričakovali, da je škof Rožman v tem poročilu, ki nosi datum 30. junij 1943, obtoževal komunizem in partizane in da je Svetemu sedežu obširno poročal o vodilnih ideoloških nasprotnikih. A ni o tem najti nič. V 8. poglavju se na kratko dotakne problemov, ki so jih duhovnikom, škofom in cerkvenim ustanovam povzročili Nemci. Tu omenja predvsem izgon duhovnikov in zaplembo cerkvenega premoženja. Italijanske zasedbe se dotakne v treh poglavjih. Med drugim pravi, da se »Italijani za razliko od Nemcev do škofov obnašajo spoštljivo«, a da mora biti »previden in moder, da se ne bi preveč zapletel s civilno in vojaško policijsko oblastjo«. To je zelo poveden stavek! Nato omenja, da so Nemci z zasedenih ozemelj izgnali vse duhovnike in zaplenili sredstva za njihovo vzdrževanje in da se mu je posrečilo pri Italijanih dobiti dovoljenje, da so se smeli naseliti v Ljubljanski pokrajini. V 11. poglavju, ko govori o veri ljudstva, se dotakne moralnega problema mladih deklet, ki so se spečala z italijanskimi vojaki. In to je pravzaprav edini očitek oziroma edina denunciacija. Ko govori o problemu komunizma in NOB v svoji škofiji, pa pravi takole, in to so po mojem ključni poudarki v tem poročilu: »Socialistična stranka uradno ne obstaja, dejansko pa deluje tajno. Del socialistov se je pridružil komunistom. Komunisti ne morejo imeti legalnih združenj, zato toliko bolj zavzeto tajno širijo svoje ideje in svojo organizacijo. Preteklo leto so izvajali nevarne oborožene akcije pod pretvezo nacionalne osvoboditve, zavedli mnoge, ki sicer ne sprejemajo komunističnih idej, druge pa prisilili v sodelovanje z njimi, kar negativno odmeva med sicer mirnim ljudstvom. Mnogi, ki sodelujejo s komunisti, so se navzeli njihovih idej, in postali sovražniki vere, zlasti katoliške. Škofje in duhovniki tudi za ceno svojega življenja v svojih pridigah uspešno opozarjajo na ateistična združenja. Komunisti so mučili in ubili 17 duhovnikov in približno dva tisoč laikov. Ljudje so, da bi branili svoja življenja in svoje imetje, zgrabili za orožje in tako je prišlo do državljanske vojne, kar je obžalovanja vredno, vendar v danih okoliščinah neizogibno.« Iz teh poudarkov lahko sklepamo, da je Rožman probleme videl, a se iz okvirjev, zlasti strahu pred sodelovanjem s komunisti, ni znal ali zmogel izviti.

Znano je, da mu je general Ruggero jeseni 1942 govoril o tem, da bodo varnost zagotovili s pomočjo MVAC (bele garde), in ob tem dodal naravnost preroški stavek: »MVAC nam zelo pomaga, a med Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli izkoreniniti.« Če je bilo to jasno Italijanom, je moralo biti tudi Rožmanu. Zakaj ni ukrepal drugače in našel poti, da bi s svojim vplivom ta razkol vsaj omilil?

To ostaja odprto vprašanje. Moramo pa biti previdni, ko gre za italijanske dokumente, kot v tem primeru. Ni nujno, da ustrezajo resnici. Obstaja dokument iz leta 1941, v katerem neki general sporoča v Rim, da so po hudih bojih zavzeli trdnjavo Vič in prešli reko Gradaščico, kar seveda ni bilo res. To pa seveda ne pomeni, da v tovrstnih dokumentih ni tudi kakšnega zrna resnice, ki ga je treba skrbno raziskati. Še vedno, na primer, ne vemo, kaj natanko so Rožmanu poročali s terena njegovi sodelavci, se pravi, v kolikšni meri so informacije filtrirali. Na to ta trenutek še ne znam odgovoriti. Ključno je izhodišče, ki sem ga omenil na začetku: Rožman se je zelo bal nasilja, ki bi privedlo do povračilnih ukrepov oblasti. Za vsako ceno je hotel zaščititi prebivalstvo. Držal se je načela, da je Slovencev malo, zato bi morali vojno preživeti s čim manj žrtvami. S tem stališčem se lahko strinjamo ali ne, toda tako je pač razmišljal.

Da je škof med vojno pri oblasteh posredoval za številne zaprte, govorijo mnogi dokumenti. Že v zapiskih njegovega zagovornika na povojnem procesu je najti podatek, da je pomagal več kot 1300 ljudem. Da bi rešil na smrt obsojenega komunista Tomšiča, je pisal celo papežu. Toda nekateri še vedno trdijo, da je ljudem pomagal selektivno, taboriščnikom na primer zato, da bi po izpustitvi odšli k domobrancem. Kaj je res?

Za to, da bi s prošnjami za pomilostitve načrtno nabiral kandidate za domobranske enote, ni dokazov. Tega, da je kdo iz taborišča šel k domobrancem, pa seveda ne moremo izključiti. Morda je kdo šel tudi k partizanom, a tudi v tem primeru nimamo dokazov. Pisma, ki so bila najdena v zadnjih letih, dokazujejo predvsem to, da se je Rožman s prošnjami za izpustitev in pomoč taboriščnikom obračal tako na italijanske oblasti kot na Vatikan. Iz dokumentov je tudi razvidno, da se je Rožman posebej zavzel za otroke. V enem od njih je navedeno točno število slovenskih in hrvaških otrok, ki so jih po posredovanju Rožmana spravili iz taborišča in jih nato namestili v italijanskih samostanih. Za otroke se zagotovo ni trudil iz preračunljivosti, kot mu očitajo. Tudi ženske, ki so jih izpustili na njegovo prošnjo, niso odšle k domobrancem.

Renato Podbersič je v rimskem državnem arhivu našel dokumente, iz katerih je razvidno, da je pomagal tudi Judom. Sam imam glede tega zanimivo izkušnjo. Pred leti se je name obrnil nemški Jud, pisal se je Schmidt, imena ne vem. Spraševal je, ali poznam kakšne dokumente, ki omenjajo prebeg skupine štiridesetih Judov iz Zagreba v Ljubljano in nato naprej v Italijo. Škof Rožman naj bi jih najprej skril v škofijski hiši na Dobrovi, nato pa naj bi pri italijanskih oblasteh dosegel, da so jih premestili v Italijo, od koder jih je v Švico pobegnilo 39. Omenjeni gospod mi je to zgodbo pripovedoval tako čustveno, da sem sklepal, da je najbrž tudi sam bil eden od njih. Žal ga tega nisem direktno vprašal. Potem ko sem mu povedal, da dokumentov, po katerih sprašuje, nimam, sva stik izgubila. Tedaj še nisem poznal protokola prezidialnega arhiva, v katerega je škof Rožman od 1941 do 1945 redno vpisoval, komu je kaj poslal, gre za pisma in prošnje, in kratko vsebino sporočil. S pomočjo tega protokola smo našli celo vrsto pisem, vseh pa še ne, morda bomo kdaj našli tudi pismo, povezano s tem primerom.

Rožman ves čas po vojni predstavlja utelešeno cerkveno krivdo in sramoto. V ta namen so bile dovoljene tudi številne falsifikacije zgodovinskih dejstev. Na primer: vedelo se je, da so Italijani zahtevano vljudnostno brzojavko Mussoliniju, v kateri jih je Rožman opomnil, da morajo spoštovati kulturno avtonomijo naroda, prepesnili tako, da v njej klečeplazno obljublja popolno sodelovanje s fašistično Italijo in podobno. In vendar so v učbeniku zgodovine iz leta 1996 znova objavili prav to potvorjeno brzojavko. Pisalo se je tudi, da je Rožman pridigal o rdečih volkovih, a take pridige ni mogoče nikjer najti… Tudi te dni po spletu krožijo zelo sporni odlomki iz knjige Ivana Jana. Ali lahko to pojasnite?

Videti bi morali moje opombe ob robu Janove knjige o Rožmanu. Vse črno jih je. To pisanje je splet laži in podtikanj brez osnove. Sramotno je za pisca in za vse tiste, ki se nanj sklicujejo. Rožman je bil natančen človek in si je vse pridige shranil. Po čudežu so vse ohranjene do danes. V teh pridigah, z izjemo pridige iz leta 1943, v kateri je kritiziral brezbožni komunizem, politike tako rekoč ni. »Rdeči volkovi« niso omenjeni prav v nobeni. Zanimivo je tudi to, da so te pridige shranjene v nadškofijskem arhivu, a tisti, ki se nanje sklicujejo, nikoli ne pridejo sem, da bi sami preverili, kaj v njih piše. Pred kratkim je Blaž Otrin javno odgovoril neki gospe, ki je pisala o tem, kako grdo je škof otroke komunistov zmerjal v pridigi med birmo. Zanimivo je, da je pridiga, ki jo gospa omenja, ohranjena v celoti, toda v njej ni prav nobenih zmerjanj. Še več, pod črto je škof zapisal, da pridige to nedeljo ni imel zaradi bombnega napada. Torej: ne le da vsebina ne drži, tudi pridige ni bilo. Takih podtikanj je vse polno. V nekem drugem primeru naj bi škof grmel, naj vse komunistične matere zapustijo cerkev in podobno. Petindvajset ljudi je osebno prišlo na nadškofijo in podalo pisno izjavo, da tega niso slišali. Sam menim, da ni nujno, da ljudje zavestno lažejo, morda so svoje spomine le nezavedno nadgradili s povojno propagando. Kar zadeva brzojavko, ki ste jo omenili: zgodovinska dejstva so jasna od leta 1945. Škofov tajnik Lenič je nepotvorjeno brzojavko izročil Rožmanovemu zagovorniku Vrtačniku. A ta jo raje skril – ker je ni hotel, smel ali upal uporabiti. Na procesu so zato brali potvorjeno brzojavko.

Kako veste, da je Vrtačnik to brzojavko imel?

Njegova sorodnica jo je našla v njegovi zapuščini in prodala nadškofiji… Kljub temu, da je že tako dolgo znano, da obstajata prava in potvorjena različica, jo je borčevska organizacija leta 2009 še enkrat objavila v svojem zborniku, brez navedbe, da gre za falsifikat.

Večinsko mnenje je, da je Rožman ob koncu vojne, 5. maja 1945, pobegnil v Avstrijo, namesto da bi tako kot kardinal Stepinac ostal z verniki. Obstajajo tudi drugačne interpretacije. Kaj je res?

Dejstvo je, da so Rožmana povabili na obisk v Celovec, s kakšnim namenom, pa ni tako jasno. V vabilu so napisali, naj pride, ker bo lahko tam največ storil za svoje rojake. Nimam nobenega dokaza, toda osebno se nagibam k tezi, da so ga na Koroškem nameravali zadržati; navsezadnje so vedeli, kaj se je dogajalo pri nas. Rožman je za mnenje vprašal svoje kanonike, ki so mu vsi svetovali, naj odide v Avstrijo. Zato je odšel. Da ni imel namena trajno ostati, je razvidno iz tega, da je s seboj vzel komaj kaj prtljage, le nekaj malega perila in obleke. Na Koroškem je nato zelo hitro ugotovil, da ga angleška oblast ne bo sprejela. Po pripovedovanju njegovega tajnika Babnika naj bi se sicer Rožman hotel vrniti, a da ga on ni hotel odpeljati nazaj, ker da je vedel, da bi ga ubili. Ali je to res, ne vem, sem pa skeptičen do poročil tega tajnika, saj nekaj dokumentov daje slutiti, da je bil dvojni agent. Možno je, da je Babniku partizanska oblast ukazala, naj Rožmana odpelje na Koroško, da se ga tako znebijo in si ne mažejo rok z njim. To je le moje osebno stališče, trdnih dokazov nimam. Menim namreč, da bi ga zavezniki brez težav izročili Jugoslovanom, če bi ga ti res hoteli dobiti nazaj.

O obeh prisegah domobrancev, prva je na stadionu potekala 20. aprila 1944, druga 30. januarja 1945, je znano skorajda vse, in vendar ju obe strani razlagata diametralno nasprotno. Za partizansko stran je kardinalen dokaz, da je Rožman z okupatorjem kolaboriral na nedopusten način. Temu v prid govori dejstvo, da ga je prav zaradi prisege Hitlerju avgusta 1944 v pismu hudo okaral tudi dr. Izidor Cankar. Domobranska stran pa poudarja, da je imel le mašo, da je prišel le pozdravit fante, da ti niso prisegli neposredno Hitlerju in da se druge prisege Rožman sploh ni udeležil… Kaj pravite vi?

Dejstva so naslednja. Leta 1944 je imel na stadionu mašo, nato je odšel. Pri prisegi torej ni bil zraven. Tudi leta 1945 se ni udeležil prisege. Res pa je – in to je meni najbolj nerazumljivo – da se je udeležil mimohoda domobranskih četnikov na Kongresnem trgu. Tega mu res ni bilo treba storiti. Moje osebno mnenje je, da samo maševanje pred prvo prisego ni dokaz kolaboracije, morda le dokaz simpatij do protikomunističnih borcev. Sporno pa je, tudi zame, da so bili ti protikomunistični borci pod nemškim poveljstvom in da ga to ni odvrnilo od prisostvovanja ceremonijam. Jaz sicer verjamem, da je velika večina teh fantov mislila, da se borijo proti komunizmu in da niso sodelavci okupatorja…

Če pa so prisegli zvestobo Hitlerju…

Boris Mlakar je o tem, ali so prisegli direktno Hitlerju ali ne, napisal celo knjigo. Gre za filozofske in semantične distinkcije…

Morda res, toda domobranci so bili vaški fantje, ne filozofi. Ne bi rekla, da so bile zanje tovrstne razlike odločujoče pri vprašanju, ali priseči ali ne.

Tudi ta interpretacija je legitimna. Ampak ponavljam: domobranci so povečini verjeli, da se borijo proti revolucionarnemu nasilju komunistične oblasti, z okupatorjem pa da bodo že opravili. Seveda je šlo, kot dobro vemo, tako za narodnoosvobodilni boj, ki je veliko in sveto dejanje, kot za revolucijo, ki je krvavo obračunavala s svojimi nasprotniki. Dejstvo je tudi, da so med domobranskimi oficirji bili ljudje z različnimi računicami, nekateri od njih so nedvomno direktno kolaborirali z okupatorjem. Vsaj del fantov se je zaradi nemške komande znašel v velikih duhovnih stiskah. O tem obstajajo pričevanja.

Ali je bil Rožman izdajalec, po mnenju dr. Bavcona in nekaterih drugih pravnikov ni vprašanje. Priključitev delov slovenskega ozemlja Italiji ali Nemčiji je bila po haaški konvenciji iz leta 1907 protipravna, pravi, sodelovanje z okupatorjem pa je od rimskega prava dalje po vsakem kazenskem pravu veleizdaja. Nasprotno pa predvsem nekateri zgodovinarji poudarjajo, da je neka oblika kolaboracije nujna in zakonita, saj se življenje tudi med okupacijo ne more ustaviti. Je torej Rožman izdajalec?

Pogovarjal sem se z nekaterimi pravniki, ki imajo drugačno mnenje od dr. Bavcona. Nemčija slovenskega ozemlja pravno formalno ni nikoli priključila rajhu, Italijani so Ljubljansko pokrajino šteli za svojo provinco. Toda Rožman ni priključitve nikoli priznal, okupatorju je tako kot škof Tomažič na Štajerskem izrazil le lojalnost. V smislu: če boste vi izpolnili svoje obljube o kulturni avtonomiji Slovencev, bomo mi lojalni. Ne bomo storili ničesar, s čimer bi motili javni red in mir. Izdajstva, kolaboracije, priznanja okupacije mu navsezadnje niso očitali niti na procesu. Njegov zagovornik Vrtačnik, čigar govor je bil bolj podoben govoru državnega tožilca, teh očitkov ne omenja. Govori le o tem, da je podpiral politiko zločinca Rösenerja, Graziolija in podobno. Zato sem že večkrat poudaril, da je slovensko sodstvo izpustilo iz rok edinstveno priložnost, da spregovori o osebni odgovornosti škofa Rožmana. To bi lahko storilo, če bi ugodilo zahtevi nekdanjega državnega tožilca Drobniča, ki je zahteval obnovo procesa, a je to možnost arogantno zavrnilo. Po mojem zato, ker so presodili, da niso sposobni dokazati Rožmanove osebne krivde.

Proces proti Rožmanu je bil razveljavljen zaradi procesnih napak, Rožman je bil formalnopravno razrešen vseh obtožb. Je napočil čas za rehabilitacijo škofa Rožmana tudi v širšem, ne le ozkem pravno formalnem smislu?

Zagotovo je napočil čas, da se prenehajo sejati laži o njem. Zame je edino odprto vprašanje, ki meče temno luč na Rožmana, sprejemanje domobranskega gibanja, potem ko se je to podredilo nemškemu poveljstvu in sprejelo okupatorjevo orožje.

Vsak, ki govori o preteklosti, se mora vsaj poskusiti vživeti v prostor in čas, v vedenje, ki ga je kdo tedaj imel, in v njegove možnosti. Ko razpravljamo o preteklosti, se moramo namreč zavedati, da poznamo razvoj dogajanja, ki je bilo tedaj še v zametku. In če se še tako potrudimo, nam bo to le deloma uspelo. Na preteklost bomo še vedno gledali z današnjimi očmi. Žal je to napaka, ki jo delajo mnogi zgodovinarji. Ko presojamo ravnanje ljudi v zgodovini, je zelo na mestu vprašanje, kaj bi jaz storil na njegovem ali njenem mestu.