Hrvaški seznam ni le poimenski skupaj s firmami in zasebnimi podjetniki, ampak tudi podrobno sestavljen po županijah, kraju bivanja oziroma sedežu pravne osebe ter vrsti in vsoti dolga državi, od davka na dodano vrednost do obveznih zavarovanj in carin. Zajeti so samostojni podjetniki s skupnim dolgom nad 100.000 kun (okoli 13.000 evrov), pravne osebe nad 300.000 kun (dobrih 39.000 evrov) ter državljani, od katerih država terja vsaj 15.000 kun, torej nekaj manj kot 2000 evrov.

Dosedanja hrvaška izkušnja postavlja pod vprašaj smiselnost slovenske inačice sramotilnega seznama, ki se nam obeta z objavo davčnega in carinskega dolga nad 5000 evrov prihodnji ponedeljek. Po zadnjih podatkih naj bi se na njem znašlo okoli 4500 podjetij, ki državi dolgujejo okoli 580 milijonov evrov, ter 11.500 državljanov z dobrimi 350 milijoni evrov dolga. Informacijska pooblaščenka je že na začetku razprave o objavi davčnih dolžnikov lansko jesen dejala, da noče živeti v državi, kjer vlada želi breme svoje odgovornosti v postopkih izvršbe prevaliti na pleča javnosti. »Pričakovanja vlade, da se bo zaradi odziva javnosti povečala efektivnost izvršbe, so po mojem mnenju zmotna. Tudi predlog je popolnoma nedomiseln,« je pribila Nataša Pirc Musar in pritrdila vsem tistim, ki so opozarjali, da se bodo v istem košu znašli tako goljufi kot tisti, ki bodo na seznamu po tuji krivdi zaradi razbohotene plačilne nediscipline in propada številnih podjetij z razvlečenimi stečajnimi postopki. Dodala bi še lahko, da so takšni seznami, brez spremljajoče celovite analize vzrokov dolga, izvedenih postopkov za izterjavo ter neuspešnosti pri tem, zgolj plodno polje za vsakovrstno manipulacijo, najsi bo upravno, politično ali medijsko. Prav slednja pa se vse raje obesi na razne sezname in vse bolj popularne »leaks-e«, ki pravzaprav niti niso tako daleč od davčne rabote, ki jo Slovenija posnema po Hrvaški, Srbiji, Grčiji, Finski in nekaterih ameriških zveznih državah.

Vprašanje je namreč, v kolikšni meri so podatki, ki so zdaj prek spletnih strani dosegljivi oziroma še bodo dosegljivi z blagoslovom oblasti oziroma tistega, ki jih zbira, ali pa prek raznih žvižgačev, kot je, denimo, razvpiti in hkrati nesrečni ameriški vojak Bradley Manning, za običajnega Zemljana relevantni. Zvečine, najsi gre za wikileakse, vatileakse ali najnovejše gigabajte podatkov iz davčnih oaz ter uvodoma omenjane dolžnike državnim blagajnam, velja prepričanje o njihovi potrebnosti. Ker ni zadovoljena splošna zahteva po preglednosti delovanja in ravnanja javnih služb, podjetij in posameznikov na področjih, ki vsekakor zadevajo javni interes oziroma posegajo neposredno v žepe državljanov oziroma davkoplačevalcev z absolutno pravico, da se jim iz njih ne krade, je treba stanje vsekakor popraviti. Problem je le, da imajo vpletene strani o tem zelo različna stališča in da si tako država na eni strani kot državljani na drugi ter mediji na tretji strani preglednost predstavljajo vsak po svoje in predvsem pri onem drugem. Država bi rada pogled v vsa naša dejanja in ravnanja in si ga vse bolj zagotavlja z vsemi evidencami, od bančnih računov do razgaljanja na letališčih ob pomoči protiteroristične zakonodaje. Nasprotno pa prav tako raste interes za transparentno delovanje vseh državnih teles skupaj z zavestjo, da če že nismo naročniki, smo pa plačniki njihovih (zlo)del.

Kam torej nagniti tehtnico – k skorajda absolutni preglednosti oziroma razgaljanju vseh in vsakogar ali h krepitvi zaupnosti vseh podatkov s poostrovanjem kazenskega pregona za žvižgače in njihovo podaljšano roko, zvečine novinarje.

Razsodba je težavna, a bi se morala nagniti v prid preglednosti z izrazitim poudarkom, da se podatki, ki tako postajajo vse bolj javno dostopni, zavarujejo pred političnimi, medijskimi in drugimi zlorabami oziroma manipulacijami. Nobene škode ne bo, če bo lahko posameznik, ki ga je znanec poprosil za nekaj sto evrov posojila, preveril na straneh davčne uprave, ali morda ni njen dolžnik, in se zamislil »če ga ne izterja država, kako ga bom potem lahko jaz, zgolj s prošnjami na razpolago«. Že banka, ki ima v rokah močna varovalna orodja (vsaj ko gre za nas navadne državljane), bi morala upoštevati okoliščine posameznikovega ali podjetniškega dolga državi, predvsem pa ta ne bi smel biti povod za politično ali medijsko pribijanje na križ. Od tega pa smo svetlobna leta daleč in zato ne gre podpirati javnega linča, ko državi zaradi njene nesposobnosti to ustreza, in ga moramo spodbujati, kadar se sama (to je njeni najvidnejši predstavniki) pred to isto javnostjo skriva(jo).