Ta komični prizor v resnici na najlepši možen način ponazarja naš odnos do samomorilnosti. Mi pač delamo samomore, in to je splošno znano in od vseh sprejeto dejstvo, o katerem se vsi v tej državi strinjamo, nihče pa o tem ne bi pretirano rad razglabljal. Kot bi se ljudje bali, da bodo, že če samo odprejo usta, da bi kaj rekli, v hipu zleteli z balkona.
Še nekoliko natančneje je ta odnos opisal največji pesnik, esejist in pisatelj našega naroda in naše narodnosti, ko je nedavno v videoposlanici svojim podanikom zaupal svoje mokre sanje o tem, da slovenski filmarji ne bi več snemali filmov o samomorilcih in s tem sramotili Slovenije v tujini. Tako se je v enem samem stavku, bržkone nevede, dvakratno izrekel o tej pereči družbeni problematiki. Prvič je ugotovil, da država samomorilcev ne sme zgolj obžalovati oziroma z njimi in njihovimi svojci sočustvovati, temveč se jih mora predvsem odkrito sramovati, drugič pa je za izrazito nezaželeno označil tudi ukvarjanje z njimi.
A s časom postaja tišina, ki nevidno obkroži vse tukajšnje novice o samomorih na tak ali drugačen način javno prepoznanih osebnosti, od legende našega smučanja Borisa Strela do prevaranta Davorina Sadarja, ali še prej Danila Slivnika, vse bolj nevzdržna. Skoraj vsaki od teh novic sledi namreč kratko, a mučno obdobje, ko vsi mi previdno, da le ne bi preveč razkrili svoje voajerske brezčutnosti, tipamo za informacijami; vsi mi vztrajno iščemo med prijatelji in znanci tistega posvečenca, ki ve nekaj več, ki pozna zakulisje in ki ve, kaj se je v resnici zgodilo; vsi mi radi šepetamo o razlogih vsake prezgodnje smrti; vsi mi med takšnimi pogovori večkrat rečemo »grozno« in »žalostno« in si tako sproti čistimo svojo opravljivo vest. In vsi mi se izogibamo odkritega pogovora o samomorih, o največji zamolčani temi naše družbe.
Ob tem se vsi mi ne znamo ali ne zmoremo otresti nelagodja, ki obkroža to nedvomno skrajno tabuizirano temo, svoj molk pa največkrat opravičujemo z redko jasno izrečenim prepričanjem, da je samomor človekova zasebna stvar in da je vsaka javna debata o tem že v osnovi nepietetno dejanje, ki lahko neupravičeno prizadene sorodnike in prijatelje umrlega.
A žalostno dejstvo je, da je ravno omenjeno prepričanje do žalujočih veliko bolj neprizanesljivo in v resnici tudi zelo nepietetno, saj skriva v sebi zelo očitno predpostavko, da je samomor nekaj sramotnega, nekaj, o čemer je treba molčati. Ker to ni prometna nesreča, ki nam gre veliko lažje z jezika, niti ni »huda bolezen«, kakor slovenski črnokroniki rečejo raku. Ne, samomor je nekaj tretjega, nekaj, o čemer si največkrat upamo zgolj namigovati in kar se običajno zgodi le »po nekaterih informacijah«. V Sloveniji tako za večino samomorov obvelja zgolj to, da »naj bi se zgodili«, saj jih mediji po sramežljivih začetnih namigih večinoma »pozabijo« potrditi ali ovreči.
Z našim vztrajnim molčanjem pa vedno znova ostaja nerazčiščena tudi vloga najbližjih, ki jih naš molk nezavedno obtožuje, da pokojnemu samomorilcu niso pravočasno priskočili na pomoč ali da so celo sokrivi za njegov pogubni občutek brezizhodnosti. Vse to si seveda ti ljudje očitajo sami, a naši nemi pogledi jim prikimavajo, namesto da bi odkimavali, saj molčeči ostajamo le zrcalo njihovih lastnih misli. To seveda ni edini primer, ko je prav naša obzirnost surovo brezobzirna, je pa verjetno najbolj krivičen in posledično tudi najbolj tragičen.
A spregovoriti o samomorilnosti vendarle ni treba le zaradi svojcev umrlih. Spregovoriti je treba še toliko bolj zaradi številnih nesrečnežev, ki si v družbi, ki ob vsakem samomoru začuti tako zajetno količino nelagodja, ne upajo izpovedati lastnih samomorilskih vzgibov. V takšni družbi so pač že sami vzgibi zaznamovani, saj skoraj izključno označujejo posameznikovo neozdravljivo mentalno šibkost. Te pa seveda nihče ne želi priznati, saj ga je lahko upravičeno strah, da bi ta zanj pomenila dokončno izločenost iz delovnega pa tudi širšega socialnega okolja.
Tako so ljudje zaradi globoko zakoreninjenih predsodkov vse prevečkrat prepuščeni sami sebi in bitko z demoni bojujejo sami, namesto da bi poiskali strokovno pomoč, kot jo poiščejo pri mnogih drugih težavah, s katerimi se v življenju soočajo. O porajajočih vzgibih molčijo, črne misli neredko utapljajo v alkoholu, včasih pa tudi pred najbližjimi dolgo časa uspešno igrajo izmišljeni lik »človeka brez težav«, dokler nekega dne tega pretvarjanja preprosto ne zdržijo več. Vsi mi pa utihnemo.
Kakor se ne bi hoteli zavedati, da v tišini, ki jo vsi skupaj soustvarjamo, njihovi demoni postajajo iz minute v minuto glasnejši.