Andrej Trobentar se je rodil leta 1951 v Sv. Juriju pri Grosupljem in končal likovno akademijo v Ljubljani ter specializiral slikarstvo pri Jožetu Ciuhi. Postavil je na desetine razstav, hkrati pa deloval kot pevec. Prvi preboj mu je uspel v sredini sedemdesetih, ko je nastopal z legendarno skupino Sedem svetlobnih let. Sedem svetlobnih let je postalo Buldožer, Trobentar pa je po kratkem premoru z manj pomembno skupino 6 km na uro nadaljeval kot kantavtor. Do leta 1978, ko je s sošolcem, kitaristom Vojkom Aleksičem ustanovil skupino Na lepem prijazni (NLP). V dveh, treh letih so s tehnično dovršenostjo in za tiste čase neobičajnimi (Trobentarjevimi) besedili postali ena najboljših rock skupin v Jugoslaviji, čeprav se zaradi ne povsem komercialne narave svojega delovanja nikoli niso povsem prebili. Trobentar je svoj glas večkrat uporabljal kot instrument, znano je recimo njegovo kričanje v skladbi Čao. NLP so leta 1981 razpadli in za sabo pustili komade Phaeton, Lisica, Egon… Pred leti so se vrnili z imenom Na lepem prijazni mutant, a večjih uspehov ne beležijo.
Ko so pri Đuboksu sestavljali lestvice jugoslovanskih pevcev, je bil Bončina vedno med prvimi tremi. Leta 1947 rojeni Benč ima značilen hripav vokal rokerja (podobno kot Dado Topić in Željko Bebek) in je v sedemdesetih nastopal v najboljših jugoslovanskih bendih. Bil je nogometaš in filmski igralec, pel je na Slovenski popevki in nastopal v reklami za Pepsi skupaj s Tino Turner… Še nekaj komadov, če ste že pozabili: Zaznamovan, Gostja, Gvendolina, Zlata obala, Ritem srca, Ob šanku…
V času jugoslovanske vojne, leta 1992, se je iz Karlovca v Novo mesto preselili takrat 22-letni roker Tokac. Njegov bend je ravno zmagal na kitarijadi v Gospiću, ko je vrag odnesel šalo in rokenrol. Konec koncev se tudi ime benda Dan D, ki so ga ustanovili leta 1996, sliši zelo vojno. Dan D je nastal na pogorišču Mercedes Banda in vmes za kar nekaj let prenehal z delovanjem, nazadnje pa so se lahko pohvalili z velikim koncertom s simfoničnim orkestrom RTV. Za Tokaca pa govorijo skladbe: Za naju punca, Ko hodiš nad oblaki, Lep dan za smrt…
Leta 1953 rojeni Prekmurec se je prebil v ljubljanski skupini Horizont, imeli so nekaj manjših uspešnic in razpadli leta 1978. Leta 1980 je zmagal na Slovenski popevki s skladbo Dan neskončnih sanj, po letu 1983 je nastopal s skupino Martin Krpan. Čas z Martini Krpani pomeni tudi njegovo najbolj rokersko obdobje (Od višine se zvrti), že med nastopanjem v skupini, definitivno pa po njenem razpadu leta 1991, je začel nastopati v različnih solo projektih in postal sinonim za slovenskega kantavtorja ter našo etno glasbo.
Frontman skupine Res Nullius iz Velenja se je rodil leta 1972 in je v ansamblu že od leta 1989, ki šteje za začetek njihove kariere. Fant v usnjeni jakni, ki se nujno rima s flašo piva in kako cigaretko, ima poleg uspešnic benda (najbolj znana je Rojen leta 72) tudi druga življenja. Inženir in ekonomist ter pisatelj. Leta 2011 je namreč napisal postapokaliptično detektivko Psi brezčasja. Kritike so bile veliko manj ugodne kot pri glasbenem ustvarjanju. Pravijo namreč, da so Res Nullius najboljši slovenski bend devetdesetih.
Včasih je več kot dober vokal vredna karizma, in karizmo je Primož Habič gotovo imel, saj so Niet s komadi, ki jih je pel, še vedno eden najbolj iskanih slovenskih bendov. Leta 1967 rojeni pevec je začel nastopati z ljubljanskim bendom 1984 in od takrat pa do razpada osnovne različice skupine leta 1988 so posneli zgledno število postpankovskih uspešnic. Depresija, Lep dan za smrt… Po naslovu njihovega prvega albuma je nastala celo pank skupina Srečna mladina. Leta 1991 so Habiča našli mrtvega zaradi prevelikega odmerka heroina.
Mnogi menijo, da Buldožerji, ko jih je konec sedemdesetih zapustil Marko Brecelj, niso bili več Buldožerji. Brecelj ni bil samo pevec skupine, ampak tudi človek norih idej in tekstopisec. Konec koncev je že pred Buldožerji nastopal kot kantavtor in sredi sedemdesetih izdal za mnoge najboljšo slovensko ploščo vseh časov Cocktail. Podobno kot še nekateri pevci njegovega časa ima leta 1951 rojeni Brecelj hrapav, a natančen vokal, ki ga po Buldožerjih uporablja kot kantavtor in v različnih manjših zasedbah, nekoč tudi z Ivom Volaričem.
Zdi se, da je Perči Gnus, kot so mu pravili v pankrskih časih, dokaz, da za dobrega rock pevca ni nujen izjemen vokal. Leta 1955 rojeni Lovšin je priučeni pevec, ki je od leta 1977 nastopal s Pankrti. Pravzaprav je bil skupaj z Gregorjem Tomcem njihov ustanovitelj, po razpadu benda pa je uspešno nastopal z različnimi rokerskimi zasedbami. In če je v sedemdesetih in osemdesetih veljal za najboljšega pank pevca, je v leto 2000 stopil kot velik športni promotor, ko je s Predinom in Kreslinom zapel Slovenija gre naprej.
Težko bi našli bolj tipičnega rock vokalista, kot je Škofljanec. Od leta 2000 fant poje v maniri starega hard rocka, čeprav mu ni težko zapeti kaj bolj divjega. San Di Ego so verjetno najbolj svež tovrsten bend, morda celo najboljši heavy metal, ki smo ga slišali s slovenskimi besedili. Škofljanec pa ne nastopa samo z njimi, pomaga mnogim drugim bendom, celo takšnim, ki preigravajo Iron Maiden, igra še nekaj inštrumentov, po potrebi je tudi producent, in seveda, to je tisti Škofljanec, ki je leta 2012 nastopil na Slovenski popevki.
Pravi roker je tudi Matjaž Jelen, ki je svoje najlepše dni prepeval z velenjsko skupino Šank rock. Leta 1966 rojeni pevec se je z glasbo nekaj malega ukvarjal že pred letom 1982, ko se je skupina sestavila. Imeli so nekaj uspehov (Metulj, Pravljica o mavričnih ljudeh…), in ko so leta 1998 razpadli, se je Jelen odpravil na lastno pot, ki je bila veliko manj rokerska (posnel je svojo verzijo popevke Poletna noč). Fantje so se spet družili v letih 2002 do 2010, zdaj pa je Jelen dokončno na svoji poti, od rocka do popevk in soavtorstva muzike za Tino Maze.