Zahodni mediji so tako pred kratkim objavili, da so nekemu obupanemu severnokorejskemu policistu v Hamhungu v zadnjem trenutku preprečili, da bi ugrabil neznano žensko, jo ubil in spekel v pečici. Kanibalizem v tej revni državi namreč sploh ni redek pojav: kak teden prej je neki študent v Pjongjangu od lakote znorel, ubil sostanovalca, ga razkosal, nato pa pojedel njegovo srce in možgane. Samo nekaj dni prej je svet šokiral primer iz Wonsana, glavnega mesta pokrajine Kangwon, kjer je lačni revež sredi belega dne, sredi mesta, ubogemu brezdomcu odgriznil ličnice in jih pojedel.

Kanibalizem je seveda samo strašni vrh ledene gore. Po poročilih Združenih narodov vsak šesti prebivalec Severne Koreje strada in živi pod mejo revščine. Zato je, kljub strogim zakonom, stopnja kriminala zelo visoka in po ocenah nekaterih mednarodnih organizacij naj bi bilo v zaporih kar dva milijona Severnih Korejcev.

Število je seveda tako visoko tudi zaradi represivnih komunističnih zakonov, po katerih lahko vsakogar, ki je osumljen protidržavnega delovanja, neomejeno držijo v zaporu brez sojenja, a tudi zaradi povsem novega pojava: vse več Severnih Korejcev se odloča za kriminal, da bi v zaporu dobili vsaj hrano in streho nad glavo, kot brezdomec iz Cheongjina, ki je nedavno oropal državno banko in se takoj naznanil policiji, da bi v temnici dočakal rešitev pred bedo in beračenjem na ulici.

Takšna je podoba Severne Koreje danes, v času, ko njen vodja zapravlja milijarde dolarjev za oborožitev in nore grožnje z vojno. Ali vsaj takšna je podoba Severne Koreje v naših medijih, ki vsak dan objavljajo nove senzacionalne in bizarne zgodbe o nepredstavljivi bedi v zadnjem svetovnem komunističnem taborišču. Pa je res tako? Ste prepričani?

Grozljive številke in zgodbe, ki sem jih navedel, so na primer preverjeno resnične. Preden pa iz tega potegnete sklep, da je država, kjer lačni brezdomci jedo drug drugega – tisti, ki se jim človeško meso gabi, pa gredo prostovoljno v zapor, da bi imeli kaj jesti – v resnici hujša od Pol Potove Kambodže, dolgujem majhen popravek: vse avtentične zgodbe in številke prihajajo namreč iz Združenih držav Amerike.

Ja: človek, ki so mu pred kratkim v zadnjem trenutku preprečili, da bi ubil neznano žensko in jo spekel v pečici, je Gilberto Valle in je policist v newyorškem Harlemu. Ja: študent, ki je ubil sostanovalca in pojedel njegovo srce in možgane, je Alexander Kinyua in študira na Morgan State University v Baltimoru, država Maryland. In ja: samo nekaj dni prej je ZDA šokiral primer iz Miamija, kjer so nadzorne kamere posnele nekega bolnika, kako je sredi belega dne, sredi mesta, ubogemu brezdomcu odgriznil ličnice in jih pojedel.

Ja: vsak šesti prebivalec Združenih držav živi pod mejo revščine. Ja: dva milijona Američanov je danes v zaporih, mnogi od njih prostovoljno, kot Rahn Gearhart, brezdomec iz Wisconsina, ki je oropal banko in se takoj naznanil policiji, saj ima v zaporu vsaj kaj jesti. In še mimogrede, ja: zakonska uredba, po kateri se poleg obupanih revežev zapira tudi ljudi, ki so osumljeni protidržavnega delovanja – in ki jih lahko oblasti za zapahi držijo praktično neomejeno in jih v zaporu mučijo – je del National Defense Authorization Acta, ki ga je pred kratkim podpisal ameriški predsednik Barack Obama.

Končno, ja: takšna Amerika, država brezpravnih, revnih in lačnih, petino svojega proračuna porabi za vojsko.

Ali so potemtakem Združene države Amerike pravzaprav le Zahodna Koreja, eno ogromno koncentracijsko taborišče?

Severnokorejska državna propaganda je nedavno predvajala kratki dokumentarni film, v katerem so Združene države Amerike prikazane natanko tako – kot zemlja revežev, kjer kavo pripravljajo iz snega in se v obupu pobijajo med sabo, država, katere neba ne preletavajo ptice, ker so jih vse pojedli lačni brezdomci, ki živijo v šotorih in sprejemnih centrih Rdečega križa ter dobivajo humanitarno pomoč iz Severne Koreje.

Bizaren dokumentarec je seveda takoj postal internetni hit, čeprav gre v bistvu za isto propagandno metodo, po kateri Američani in njihovi zahodni lakaji prikazujejo Severno Korejo. Pred njo pa tudi Iran, Irak, Afganistan, Libijo in vse tiste države, v katerih so pred ameriškim posredovanjem vladali pomanjkanje, kriminal, kuga, kolera, lakota in priljubljena tema zahodnih medijev – kanibalizem. Ob seveda rigidni diktaturi raznoraznih psihopatov, ki cenzurirajo splet, spremljajo elektronsko pošto državljanov, prisluškujejo njihovim telefonom in jih dajejo aretirati zaradi protidržavnega statusa na facebooku, na vrhuncu norije pa napovedo vojno Združenim državam Amerike.

Če je to diktatura – če je diktatura, ko tajne službe cenzurirajo splet, spremljajo maile državljanov, prisluškujejo njihovim telefonom, jih dajo aretirati zaradi statusa na facebooku in brez sojenja zapirajo skupaj z morilci in kanibali – potem, s tem se bomo strinjali, celo v Severni Koreji vlada diktatura.