V Narodnem muzeju v Ljubljani ga s stene gleda Kofetarica Ivane Kobilica v družbi pohištva iz dunajske kavarne. Nedaleč stran je v vitrini jatagan, ukrivljena turška sablja s srebrnim tokom. Sabljo je na pohodih nosil grški razbojnik Giorgakis, doma z gore Olimp. Ubit je bil v bitki pri Secu med srbsko vstajo na začetku devetnajstega stoletja. Ob tem je dokument ruskega carja, ki je otomanskim kristjanom dovolil plovbo pod rusko zastavo. Grki so privilegij sijajno unovčili in še pod turškim imperijem postavili temelje največje trgovske mornarice na svetu.

Skupaj s fotografijami, vezeninami, modeli lokomotiv, knjigami, zemljevidi, uniformami, srebrnimi tobačnicami in porcelanastimi servisi za pitje kave jatagan pripoveduje zgodbo s skupnim naslovom Podobe Balkana, Identiteta in spomin v dolgem 19. stoletju. Gostiteljica razstave je direktorica Narodnega muzeja Slovenije Barbara Ravnik, ki je skupaj s pisarno Unesca v Benetkah organizirala prihod razstavnih eksponatov iz narodnih muzejev Cipra, Romunije, Makedonije, Bolgarije, Srbije, Albanije, Grčije, Hrvaške, Nemčije, tudi iz BiH (muzej Republike srbske), in, kajpak, iz Slovenije. Narodni muzeji držav, ki imajo pogosto težave govoriti druga z drugo, so v Ljubljani postavili razstavo o »dolgem devetnajstem stoletju na Balkanu«, ki bo nekaj let potovala po svetu pod skupnim naslovom, ki govori o tem, kako si Balkan lahko predstavljamo. Kako jim je to uspelo?

»Običajno zgodovino Balkana predstavimo kot veliko bojišče,« je pristop k oblikovanju razstave pojasnil Sali Kadria iz muzeja v Tirani. »Nekaj časa je to zanimivo. Vendar ne morete ves čas biti samo na bojišču. Enkrat je treba z njega oditi. Mi smo se odločili za sodelovanje z idejo dekonstrukcije zgodovine Balkana. Naše zgodovine. Lotili smo se razstavitve naših nacionalističnih projektov iz devetnajstega stoletja. Mislim, da po tej poti lahko pridemo zelo daleč. Tukaj je dobro vedeti, da moja perspektiva ni tvoja perspektiva. Pogledi na iste slike so zelo različni. Na tej razliki je zelo lahko zgraditi konfliktno interpretacijo, bolj zanimivo in veliko bolj težavno je iskati skupne točke interpretacije.« Stal je pred fotografijo Jaka Paška Deda s soprogo, ki sta bila oblečena kot Turka iz devetnajstega stoletja. Vsak orientalist, s katerim je imel pokojni Edward Said toliko težav, bi ju bil vesel kot klasičnih podob muslimanskega sveta. »Slika je z začetka dvajsetega stoletja pred prvo svetovno vojno,« je rekel kustos Kadria. »Prikazuje premožno albansko krščansko družino iz Skadra, obleka pa govori, da sta oba katoličana.« Adijo orientalizem.

Srbski kralj v turški narodni noši

Še lepše idejo razstave kaže slika divanhane, pokritega preddverja iz rezidence na Topčiderju, ki je prišla iz srbskega narodnega muzeja. »Divanhana je bila temeljni prostor otomanske bivalne kulture,« je sliko pojasnila kustosinja Isidora Kovačević. »Tukaj jo vidimo v beograjski rezidenci prvega vladarja Srbije kneza Miloša Obrenovića, ki je popolnoma prevzel kulturni model otomanske elite.« Srbski kralj je živel v turški hiši in je imel turške življenjske navade. »Ta slika je zanimiva, ker prikazuje orient in orientalizem. Tukaj se dobro vidi koncept razstave, ki gre od zgodovinskega h kritičnemu. Narodni muzeji so tradicionalno institucije, ki ustvarjajo nacionalne zgodovine in tudi nacije. Tukaj smo ustvarili nekaj kritične distance. Muzej ni več institucija za promoviranje državne ideologije, ampak postaja kraj premisleka srbskih odnosov s sosedi v otomanski državi, v različnih Jugoslavijah in v dobi samostojnih držav. Balkan v tem kontekstu ni negativna kategorija, ampak je predmet premisleka v zgodovinskem in kulturnem kontekstu. Kako si zamisliti Balkan, je dober naslov razstave. V podobah lahko dekonstruiramo, kaj se je dogajalo in kako so ljudje mislili. To ni razstava samo politične zgodovine, ampak življenjskih kultur, socialnih sprememb, ekonomije, transporta, kulturne zgodovine.«

Ob divanhani je oljna slika Pavla Jovanovića, ki prikazuje mečevanje. Jovanović je študiral na Dunaju in je pripadal evropski kulturni okolici, živel pa je od orientalističnega slikarstva. Slika Sabljanje se je v kopijah prodajala po Evropi, v Srbiji pa je postala ikona idealizirane srbske preteklosti, čeprav se njegovi liki v ničemer ne ločijo od Turkov, Albancev in drugih narodov, ki so živeli na Balkanu. Profesionalen raziskovalec razlik bo kristjane ločil po čepicah in ženskih rutah, za vsako drugo evropsko oko so to podobe orienta. Izmišljeni Jovanovićevi sliki dela družbo pravi jatagan razbojnika Giorgakisa.

Da je razstava lahko nastala, so njeni organizatorji leto dni sestankovali in delali ovinke okoli politične interpretacije zgodovine.

Cikorija in kafe

Barbara Ravnik iz slovenskega narodnega muzeja je na vprašanje o politični vsebini razstave odgovorila, da je po izobrazbi arheologinja. »Arheologi vsaj na našem prostoru nimamo političnih problemov s svojimi vsebinami. Druge polovice devetnajstega stoletja na tem prostoru me je bilo nekoliko strah.«

Tam so skoraj same razlike in konflikti, ki segajo od začetka stoletja daleč čez prvo svetovno vojno v dvajsetem stoletju.

»Z drugimi kustosi smo se pogovarjali, kaj je naša prva asociacija na Balkan,« je opisala, kako so našli rešitev za uvod v razstavo. »Vsi smo se strinjali, da je to kava. Prikazali smo zahodnoevropski način pitja kave v kavarnah in domačem okolju. Dobro. Lahko bi se ustavili tukaj. Ampak potem sem se spomnila sijajne animacije Dušana Kastelica Cikorija in kafe na pesem Iztoka Mlakarja. Na razstavi sedaj priča o tem, kako pomembna je zgodba. Stvari je treba pravilno predstaviti. Ata je celo življenje pil cikorijo in bil prepričan, da pije pravo kavo. Muzejska razstava ima isto moč. Zgodbo lahko povemo kot pozitivno.«

Philippos Mazarakis-Ainian iz Nacionalnega zgodovinskega muzeja v Atenah je bil strokovni koordinator razstave. Spomnil sem ga, kako so pred dvema letoma Grki v Atenah reagirali prav tako nervozno kot Slovenci, ko sem jih spraševal, ali je Grčija balkanska država, zdaj pa je njegov muzej med vodilnimi pri organiziranju nove podobe Balkana. Kaj se je zgodilo?

»Res je,« je odgovoril. »Grčija je vedno hotela biti izjema na Balkanu. Ni hotela biti del Balkana.« O tem bi lahko s Slovenijo in Hrvaško organiziral poseben spremljevalni projekt, vendar so se stvari drugače obrnile. »Grčija je pri svoji ideološki konstrukciji naroda vedno izhajala iz antike in od drugih zahtevala, da jo vidijo kot logično nadaljevanje helenske Grčije. Zdaj pa postaja vedno bolj jasno, da so kulturne vezi z drugimi nacijami veliko močnejše, kot smo hoteli verjeti. Balkan ni več absolutno negativen pojem. Lahko je to, lahko pa je tudi kulturni atribut, ki povezuje.«

Vsi kustosi, ki so prišli na ponedeljkovo predstavitev razstave, so bili videti zelo zadovoljni. Najprej zato, ker jim je razstavo sploh uspelo postaviti.

»Prvi sestanki so bili zelo mučni,« je rekel Mazarakis-Ainian. »Najprej smo morali vzpostaviti osebno zaupanje med sodelujočimi. Sodelujoči pa so ljudje, ki so si želeli uspeha projekta. Če bi na njihovih mestih sedeli drugi ljudje iz istih institucij, jim morda sploh ne bi uspelo. Razstavo so naredili ljudje, ki so bili pripravljeni o zgodovini razmišljati na vključujoč način.«

To so naredili tako, da so se zgodovinskim kronologijam izognili in niso naredili razstave vzporednih nacionalnih zgodovin v otomanskem imperiju, ampak so predstavili socialne fenomene, ki so bili prisotni v vseh državah regije.

»Uvod v razstavo je kava,« je tudi Grk delil veselje z Barbaro Ravnik, da so našli skupno kulturo. »Kultura pitja kave se je z vzhoda razširila na zahod. Kava vzpostavlja linijo, ki teče od Istanbula do Dunaja in povezuje prestolnici otomanskega in habsburškega imperija. Skupaj smo predstavili vzhodnjaško idejo kavarne in zahodnjaško idejo istega prostora. Na istem mestu se znajdejo predmeti za kuhanje in pitje kave z vzhoda in dunajsko kavarniško pohištvo, srebrna škatla za cigarete iz Kruševa, ki jo hranijo v Narodnem muzeju v Skopju, namizni prt iz carigrajske rezidence črnogorskega kralja Nikole I., ki mu ga je podaril sultan Abdul Hamid II., in oljna slika Kofetarica iz Ljubljane. Na enem mestu vidimo, da naše podobe vzhoda in zahoda niso tako zacementirane, ampak da potujejo z enega konca na drugega v neprekinjenem toku. Kava je bila znak demokratizacije družbe. Del splošne kulture je postala z nastankom srednjega razreda, z urbanizacijo, nastankom nacionalnih buržoazij in nacionalnih struktur, iz katerih so potem nastale države, to pa je hkrati zgodovina devetnajstega stoletja na Balkanu.«

Od Odese do Trsta

Dr. Ernest Oberlander-Tarnoveanu je prišel iz Nacionalnega zgodovinskega muzeja v Bukarešti v Romuniji. Zanimivo. Od kdaj je Romunija na Balkanu? Romun nemškega porekla bi moral s to identiteto imeti nekaj problemov.

»Romunija je kompleksna država,« je z nasmehom odgovoril. »Je v sredini povezav med ruskim cesarstvom na severu, habsburškim na zahodu in otomanskim na vzhodu. Jug in vzhod države imata skupne poteze z balkanskimi ljudstvi. Tudi velik del prebivalstva Transilvanije, ki je pravoslavne vere, je vedno čutil navezanost na Carigrad. Pravoslavna cerkev je del balkanske dediščine. Ampak velik del države je bil del habsburške monarhije. Temišvarja, Kluža, Brašova in mnogih drugih mest ne morete ločiti od Ljubljane. Enake železniške postaje, opere, hoteli, hrana, pijača in tudi veliko skupnih besed.«

V romunski interpretaciji se Balkan začne v Odesi in konča v Trstu. Če potegnete črto med Odeso in Trstom, je tudi del Madžarske na Balkanu, in tudi zgodovinsko so del Balkana. »Od neolitskih časov do sedemnajstega stoletja so imeli dogodki na Balkanu vpliv severno od Donave, Drave, Save in Soče.«

Rekel je, da bodo seveda nekateri Romuni užaljeni, če jim boste rekli, da so prebivalci Balkana. Sam pa je ponosen, da je ponosen Balkanec z nemškim in romunskim imenom. »Meni se Balkan zdi zelo radoživa civilizacija. Jasno, da smo imeli probleme z zaostalostjo in konflikti. Ampak razstava dokazuje, da so v normalnih časih lahko balkanska ljudstva v zelo kratkem času opravila strahovit napredek.«

Od konca osemnajstega stoletja so se balkanske družbe razvijale zelo hitro. Približale so se zahodnim navadam, otomanski imperij pa je v devetnajstem stoletju predstavil prve reforme, ki so imele namen iz srednjeveškega imperija narediti moderno evropsko državo. Sultan Mehmet V. je prišel do Bitole najprej z moderno bojno ladjo po morju in potem pot nadaljeval z avtomobilom po kopnem. Hotel je pokazati, da je imperij moderen in da se odpira Evropi.

Cvetani Kjossevi iz Sofije se je zdelo, da je rožnata podoba le nekoliko pretirana.

»Mi smo bili pri izbiri eksponatov zelo previdni in smo izbrali samo predmete, ki niso v ničemer kontroverzni. Ko gledam predmete iz Romunije ali Hrvaške, opazim isti premislek. Vsi smo hoteli pokazati, kako so si bila življenja v različnih okoljih zelo podobna. To pa je bila naša odločitev. Ali bomo sledili vojnam in konfliktom ali pa si bomo zamislili še kaj drugega, nov svet. Tukaj smo si zamislili nov balkanski svet.«

Balkan brez Turčije, Kosova in Sarajeva

Razstava se tudi v svojih najbolj političnih delih, kjer govori o podobah narodov, izrabljanju zgodovine in ustvarjanju junakov, drži veselih tonov in nikjer ne zapade v pretirano malikovanje.

»Iskali smo skupen jezik in bilo je grozno težko,« je rekla kustosinja Kjosseva. Opozorila pa je, da so med vsemi, ki so poslali eksponate na razstavo, najbolj zanimivi tisti, ki jih ni. Na razstavi, ki govori o devetnajstem stoletju na Balkanu, mrgoli referenc na otomanski imperij in njegovo naslednico Turčijo. Med razstavljavci ni nobenega muzeja iz Turčije. »Turški kolega, ki je bil vključen v delo od prvega dne, si je v zadnjem trenutku premislil in odpovedal sodelovanje. Nekaj na razstavi se je Turkom zazdelo nesprejemljivo.«

O konfliktih kustosi niso hoteli govoriti. Turčija si je premislila zaradi Cipra, ki ima v tej zgodbi sedaj zanimivo vlogo. Dve tretjini otoka sta v Evropski uniji, njegov severni del pa okupira turška vojska. Eleno Poyatzi-Richter iz muzeja v Nikoziji sem vprašal, ali so čisto prepričani, da je njen otok na Balkanu.

»Ciper ima dolge kulturne in ekonomske povezave z balkanskimi deželami,« je odgovorila z očitno nejevoljo. »Geografsko ne pripadamo Balkanu, smo pa del jugovzhodne Evrope.« To pa je danes sinonim za Balkan. Ko Slovenci in Hrvati rečejo, da so v jugovzhodni Evropi, govorijo o tem, da niti Slovenija niti Hrvaška nista balkanski državi. S to težavo se je soočal nekdanji šolski minister za kulturo dr. Žiga Turk, ki se je kot mnogi njegovi predhodniki v predgovoru h katalogu poigraval z geografijo in se je tako kot Hrvaška in Srbija odločil za arhitekturo nizkih gradenj. »Slovenija se je kot mlada članica EU vedno trudila biti most do Jugovzhodne Evrope, dosledno slediti ciljem za zagotavljanje miru, stabilnosti in evropske perspektive za celoten geografski prostor med Slovenijo in Grčijo.« Slovenija in Grčija sta se vedno počutili izključeni iz Balkana, zdaj pa sta neločljivo povezani, čeprav si vsaj Slovenija povezave z Grčijo morda ne želi najbolj. Vendar je Balkan neuničljiva vez med zahodno Evropo in Malo Azijo.

V oči ne bije samo odsotnost Turčije, ampak tudi Kosova in Sarajeva. Država Kosovo zaradi balkanizacije EU ni članica Unesca in zaradi tega ni mogla sodelovati v projektu. Nekaj evropskih držav je ni priznalo kot samostojne države. Narodni muzej iz Sarajeva pa ni mogel sodelovati, ker je zaradi pomanjkanja denarja zaprt. Namesto njega je na razstavi muzej iz Banjaluke, ki predstavlja Republiko srbsko. Najbolj znamenite države sodobnega Balkana so odsotne.

Oblikovalec Ranko Novak, ki je postavil razstavo, je rekel, kako bo vsak obiskovalec opazil, da Turki manjkajo. Misli, da so Turki naredili napako. Če bi sodelovali, bi popolnoma dominirali nad vsemi. Tako pa otomanski imperij definirajo njegove nekdanje province. On se je ukvarjal s tem, da je kopico predmetov, slik in besedil postavil v radoživ niz, ki deluje kot ubrana celota.

»Iskal sem specifiko vsakega posameznega muzeja in poskušal preprečiti, da bi vsak grizel svojega soseda,« je rekel v ponedeljek zjutraj, ko je dokončeval razstavo za večerno otvoritev. »To sem naredil z barvami in s tem, da noben eksponat ni prevelik v razmerju do drugih. Le portret bana Jelačića je tako velik, da gleda čez rob. »Logično je, da Magno Carto Grčije postaviš v razmerju ena proti ena, ban Jelačić pretirava morda po nepotrebnem. Nekateri eksponati so izjemni, drugi malo manj, nekaj je povprečnih. Moral sem jih združiti tako, da nihče ne izstopa. Zgodba se ne odvije po državah, ampak prispevke posameznih muzejev gledamo v kontekstu določenih tem. Od kavarne in življenja v starem svetu do novega družbenega reda, vzpona srednjega razreda, zemljevidov in ustvarjanja junakov. Vsak prispeva svoj košček zgodbe. Ustvarili smo iluzijo enotnosti Balkana.«

Z nekaj rokohitrskimi prijemi je to uspelo brez Turčije, Kosova in Sarajeva. Iluzija je skoraj popolna. Vsaj toliko kot iluzija enotnosti imperija, ki jo je sultan Mehmet V. leta 1911 prišel praznovat v Bitolo.