Čas, ki ga je preživel na čelu ljubljanske škofije, je zaznamovala njegova odločna protikomunistična drža. Menil je, da je prva dolžnost katolikov odkriti odpor zoper brezbožni komunizem. Tudi pozneje, ko je Vatikan zaradi razvoja vojne v Evropi zavzel do komunizma manj ostro stališče in ni več prepovedoval sodelovanja z boljševiki v odporu proti nacizmu, ljubljanski pastir svojega stališča ni spremenil niti za ped. Tej škofovi neizprosni liniji do ideoloških nasprotnikov so sledili politiki in predvojni in medvojni »dominatni mediji«.

Gospodom duhovnikom za leto 1938.

Preteklo leto je pokazalo, da vlada med katoličani pri nas še vedno precej nejasnosti v mnogih sodobnih perečih vprašanjih. Za novo leto hočem dati vsaj svojim najožjim sodelavcem, gospodom duhovnikom, nekaj jasnih načel in pogledov, da bodo znali razne pojave pri nas pravilno presojati, po pravi poti hoditi in druge voditi. 1. Še vedno obstaja needinost med krščanskim delavstvom. (…) 2. O »ponujeni roki« francoskih komunistov katoličanom se je tudi pri nas govorilo in pisalo. Posebno se je časopisje vseh smeri razpisalo potem, ko so francoski škofje v decembru preteklega leta objavili svojim vernikom besede papeževe, ki jih je vprav njim povedal o tej »ponujeni roki«. Razumljivo, da so bili komentarji toliko različni, da so si naravnost nasprotovali! Res je, da v raznih deželah iščejo komunisti sodelovanja s katoličani in se morda tudi pri nas skrivajo pod raznimi »slovenskimi« in »demokratičnimi« gibanji in klubi. Za nas ni nobenega dvoma, kako se naj držimo (…) Jasno nam je dal direktivo sv. Oče v svoji okrožnici »Divini Redemptoris«: (…) Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato v prav nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture. Če pa bi se dali nekateri v zmoto zavesti in bi v svojem kraju komunizmu pomagali, da bi se utrdil, jih bo za to zmoto prve zadela božja kazen. To je jasno dovolj! Če papež v nagovoru francoskim škofom ljubezni ne odreka nikomur, ki trpi, pa najsi je kakršnihkoli nazorov, je to popolnoma v skladu s sklepno mislijo protikomunistične okrožnice, ko se obrača na one, ki so zašli. (…)

Ljubljanski škofijski list, 8. februarja 1938, št. 2

Banski svet zboruje

Dne 12. februarja je začelo v Ljubljani 11. zasedanje banskega sveta naše banovine pod vodstvom bana dr. Natlačena. (...) O nevarnosti komunizma je izpregovoril ban dr. Natlačen tudi naslednje tehtne stavke: V začetku leta 1939 se je opazilo popuščanje komunističnega rovarjenja, kar je v zvezi z neuspehom komunizma v Španiji. (...) Značilno je, da se komunisti ne skrivajo več v tajnih društvih in tajnem tisku, temveč nastopajo na videz na povsem zakonit način. Je to način, ki da misliti. Vsekakor je to znak, da bo treba ostrejše borbe proti komunizmu. Naša javnost se te dolžnosti premalo zaveda. »Slovenec«, »Slovenski dom«, »Domoljub« in »Straža v viharju« so listi, ki imajo pobijanje komunistične stranke na sporedu, iz njihovega kroga izhajajo tudi brošure zoper komunizem in nedavno je izšla knjiga, v kateri se na poljuden način prikazujeta človek in družina pod komunizmom in se odkrivajo njegovi pravi cilji. Del tiska pa molči, kot da se ga to komunistično rovarjenje, ki upropašča državo in narod, ne tiče. Velik del naših izobražencev, zlasti pa mlajših, je v tem pogledu brezbrižen. To nenačelno stališče, ki računa »za vse primere«, je ono, kar naši borbi proti komunizmu jemlje udarnost in učinkovitost. Pomislite samo, da ljudje s tako miselnostjo vzgajajo mladino, vodijo tečaje, načeljujejo društvom, posegajo v javno življenje z besedo in tiskom: kakšni morajo biti sadovi takega dela?

To so tako imenovani filokomunisti, ki okužujejo zdravo okolico, kjer koli se pojavijo. (...) Ne pozabimo, da država pri najboljši volji ne more drugega kot postopati po zakonu, toda z zakonom se taka bolezen ne zdravi. Ni čudno, če se je komunistično gibanje razpaslo celo med srednješolsko mladino. Imamo o tem dokaze, ki jih je dala preiskava v večjem številu naših srednješolskih mest. Pri tem je dvoje značilnosti: prva je, da so zaradi komunizma bile najdene zaloge tudi vsega ostalega opozicijskega nezakonitega tiska, druga pa je, da te dijake najdemo vsako leto na drugi srednji šoli. Če poizvedujemo vzrok te selitve, izvemo, da so bili na prejšnjem zavodu izključeni zaradi komunistične usmerjenosti. (…) Zato pozivlje ban vse sloje naroda: Pazite, kaj se godi v družini, v javnosti, v šoli in uradih, v industrijskih delavnicah in podzemeljskih rovih, da vas nekoč ne preseneti svet, ki mu bo krščanstvo le še tarča za pijane dovtipe, ruševine večstoletne narodne omike pa temelj, na katerega bo postavil svoje brezdušno materialistično carstvo. (...)

Domoljub, 14. februarja 1940

Prisega domobranske vojske

Po škofovi maši so slovenski domobranci dvignili roke in pri Vsemogočnem bogu prisegli zvestobo domovini.

(...) Ko se je ob osmih začela sveta maša, je nudil Stadion prelep prizor. Na zeleni ravnici, saj je v prejšnjih dneh dež osvežil travo, so sestavljale domobranske čete v svojih sinjih uniformah podkev, odprto proti tribuni. Ob njej so bili na levi strani ranjenci na klopeh, na desni pa častna četa in godba. Pred tribuno so vihrale slovenske in nemške zastave. (…) Pod tribuno je stal rdeč govorniški oder, pred njim bobni, desno in levo pa piramide pušk, dva minometalca, strojnici in dva tanka. (...) Ob pol devetih se je začela maša, ki jo je daroval ljubljanski škof dr. Grigorij Rožman. Kmalu potem, ko je bila služba božja končana – zlasti lepo je bilo videti planoto Stadiona pri povzdigovanju, ko so zavalovile vrste in so stražniki dvignili svoje roke v belih rokavicah – so skozi glavni vhod prikorakale nemške častne čete. (…)

Slovenec, 21. aprila 1944