Švicar je pripotoval v Slovenijo v torek in je imel do včeraj, ko je pot nadaljeval v Skopje (družbo so mu delali predsednik Atletske zveze Slovenije Gregor Benčina, podpredsednik Janez Aljančič in direktor Boris Mikuž), kjer bo od danes do nedelje redna letna skupščina EAA, naporen urnik. Nekdanji atlet na 400 metrov z ovirami in udeleženec olimpijskih iger v Münchnu si je včeraj zjutraj vzel pol ure časa za pogovor z nami.
Morda veste, kolikokrat doslej ste že obiskali Slovenijo?Natančnega odgovora žal ne vem, a sem bil v Sloveniji že velikokrat. Enkrat sem bil pri vas tudi zasebno, ko sem bil na obisku pri Janezu Aljančiču. Bil sem na vseh večjih prvenstvih, ki jih je organizirala Slovenija v mladinski konkurenci in krosu, ter enkrat tudi na kongresu. Ko so me z Atletske zveze Slovenije povabili, da se na poti v Skopje ustavim v Ljubljani, nisem okleval, čeprav smo imeli zelo natrpan urnik.
Vodilni možje slovenske atletike si zelo prizadevajo, da bi Slovenija gostila volilno skupščino EAA. Obstajajo realne možnosti za to?Seveda obstajajo. Gre sicer za dve povsem različni kandidaturi. Na eni strani je mesto, na drugi prekrasna država v naravi.
Spoznali ste Gregorja Benčino, novega predsednika AZS. Kakšen vtis je naredil na vas?Dober. Je mlad in dinamičen človek. Ko je bil mlajši, se je ukvarjal z atletiko, kar je zelo pomembno. Ima tudi izkušnje na drugih področjih. Pri Benčini mi je všeč, ker ima podobno vizijo razvoja slovenske atletike, kot jo imamo na evropski zvezi. Atletika ima navzven podobo, da je šport, ki ga zanimajo le najboljši dosežki, rekordi. A še zdaleč ni tako. Naše osnovno poslanstvo je, da vsem generacijam omogočimo, da imajo dobre razmere za delo, da se lahko nekoč razvijejo v vrhunske atlete.
Slovenska atletika ni ravno zgled odličnih vadbenih razmer, saj navsezadnje nima niti svoje dvorane, posledično pa državna prvenstva potekajo v tujini.Objekti so velik problem v atletiki. Po drugi strani pa kažejo predvsem zunanji položaj športa, ne pa dejanskega stanja. Se pa strinjam z vsakim, ki pravi, da je atletska dvorana že zaradi geografske lege večine evropskih držav nujna za razvoj športa. Toda evropska atletska zveza ne more zahtevati od države, da gradi atletske dvorane. Lahko le skušamo javno povedati svoje mnenje in podpirati projekte.
Tudi finančno?Ne. Lahko pa pomagamo na različne načine. Da na primer podpremo projekte, ki bi se teoretično lahko odvijali v dvorani.
Lani se je EAA odločila, da bodo odslej evropska prvenstva vsaki dve leti. Slišati je bilo številne kritike. Kakšen je vaš pogled?Izvedbo evropskih prvenstev na dve leti podpiram in trdim, da so za razvoj atletike izjemno pomembna. Najlaže je vse skupaj obrazložiti s številkami. Na evropskih prvenstvih smo imeli v povprečju dobrih 1300 nastopajočih atletov. Na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah je bilo od 400 do 600 evropskih atletov manj. Postavljalo se je vprašanje, kje so ti atleti. Je prav, da imajo možnost tekmovati na velikem tekmovanju le vsaka štiri leta? Z evropskimi prvenstvi na dve leti smo atletom omogočili, da lahko bolj sistematično napredujejo v razvoju. Ko vse skupaj pogledamo še z medijskega stališča, vidimo dokaz, da je bila sprememba uspešna.
Posledično pa na največjem evropskem tekmovanju ni najboljših atletov, ki se pripravljajo na olimpijske igre.Seveda si želimo, da bi na evropskem prvenstvu tekmovali vsi najboljši evropski atleti. Toda to je nemogoče. Poglejte zgodovino in hitro se boste prepričali, da so tudi v preteklosti manjkali nekateri najboljši. Velika prvenstva niso kot mitingi, kjer organizatorji plačujejo, da na njih tekmujejo najboljši. Prvenstva so platforme, na katerih se atleti razvijajo na poti do vrhunskih dosežkov. Če določen športnik vadi z namenom, da ne bo zmagovalec, ne vidim razloga, zakaj sploh trenira. Težava atletike je tudi v tem, da atleti premalo tekmujejo. Le vadijo, vadijo in vadijo, na tekme pa ne hodijo. Posledično ne znajo tekmovati. Tekmovati pa se lahko naučiš le z nastopi, ne pa s treningom.
Bržčas se skriva del odgovora tudi v tem, da EAA nasprotno od Mednarodne atletske organizacije (IAAF) najboljših ne nagrajuje.EAA je na neki način področna zveza, ki mora ustvarjati nove generacije. Če bi želeli najboljšim plačati nagrade, bi morali ta denar vzeti od drugod. Posledično bi trpeli drugi programi. Lagal bi, če bi rekel, da si ne želim, da bi bili najboljši za svoje uspehe plačani, a trenuten ekonomski položaj v Evropi nam tega ne omogoča.
Kako bi primerjali velikost in prepoznavnost EAA v primerjavi z evropskimi zvezami v drugih športnih panogah?Tako po velikosti kot razpoznavnosti smo povsem pri vrhu. Večja evropska zveza od nas in tudi bolj prepoznavna je UEFA. Za prepoznavnost so potrebne aktivnosti in EAA dela veliko zanje.
Kako ste zadovoljni s sodelovanjem EAA in IAAF?Sodelujemo, a ne venomer stoodstotno. Vsekakor je EAA na precej višji ravni kot atletske federacije na drugih celinah. Ne peremo pa toliko umazanega perila v javnosti kot denimo UEFA in FIFA, kar ne pomaga nikomur. V EAA imamo še veliko rezerv pri organiziranosti mitingov. Menim, da bi morali imeti v prihodnosti mitinge, ki bi bili namenjeni najboljšim evropskim atletom, medtem ko imajo najboljši na svetu že tako in tako možnost tekmovati na mitingih najvišje ravni. V ekipnih športih je sistem tekmovanja precej bolj jasen kot v atletiki. Tam se natančno ve, kaj pomeni zmaga ali poraz, medtem ko v atletiki vse skupaj večkrat spominja na ekshibicijo.
Največja zvezda svetovne atletike je že dolga leta Usain Bolt. Bi tudi evropska atletika potrebovala zvezdnika takšnega kova?Vsaka športna panoga in zveza si želi in potrebuje zvezdnike. Predvsem zaradi mladih, ki posledično zaradi znanih imen prihajajo v šport. Evropski Bolt bi bil seveda dobrodošel, po drugi strani pa EAA ni odvisna od njega.
Atletika je šport, ki ima v svojih vrstah ogromno dopinških kršiteljev. Kakšen je vaš pogled na ta športni zločin?Menim, da je boj proti dopingu naredil izjemno pomemben korak za prihodnost. Odslej se vzorci testiranj športnikov shranjujejo več let in resnica pride prej ali slej na dan. Športniki, ki uporabljajo doping, se morajo tega zavedati. Morda lahko preslepijo nekoga z uspehom na enem mitingu ali prvenstvu, toda v dolgoročnejšem smislu ne. Z novimi metodami odkrivanja dopinga je poseg v preteklost lažji. In športniki naj se tega zavedajo!