Toda Smith je rastel tudi drugje, kulturno skozi samoizobraževanje, kot inštrumentalist, ki igra tudi v afrokaribskih bendih, kompozicijsko, socialno angažirano, za kar je zaslužen starejši kolega in vzornik v bendu Ceramic Dog, Marc Ribot. Vse to se pozna v skupini These Arches, ki je do danes Smithova najbolj konsistentna in avanturistična glasbena skupina. Drugi, pred kratkim izdani album Hammered, gre korak, dva naprej od dosedanjega muziciranja. Ta skupina je počela marsikaj. Predvsem je bila uresničitev Smithove glasbeniške preobrazbe iz spremljevalnega glasbenika, ki je bil odličen energetski vir drugim bendom, v razmišljujočega, živahnega muzika, ki rad raziskuje, nadgrajuje klišeje in predvsem eksperimentira-improvizira z razmeroma preprosto strukturo skladb.

Ogrodje benda je od začetkov enako. V njem so električna kitaristka Mary Halvorson (sta dolgoletna sodelavca, Smith je član njenih zasedb), harmonikarka in elektrofoničarka Andrea Parkins (dekle iz znane družine Parkins, ki je dala izvrstne glasbenice) in dva starejša saksofonista, dolgoletna glasova newyorške in mednarodne avantjazzovske scene, Tim Berne in Tony Malaby. K bendu je v prvih letih občasno prisedel še mentor Ribot. Že ta generacijski razpon namiguje na širok razpon, na te formalno-glasbene oboke in loke mostov, ki povezujejo toliko estetskih glasbenih bregov. Že na instrumentalni ravni je skupina osvežujoče presenečenje, za začetek, v njej ni basa, zato pa sta harmonika in kul električna kitara.

Ob neki priložnosti je Smith postregel z izjavo, da These Arches igrajo viže, ki jih je rock zavrgel. Ta izjava je posrečena in je več kot dovtip. Opozarja na dolgoletne podtokove v snovanju nove muzike, ki ne velja zgolj za New York, namreč na vedno pozabljeno vitalnost in hermetičnost »rocka v opoziciji«, na stalno tlečo željo izviti se iz obrazca, a ga ne povsem zapustiti. Danes, ko vsi po malem iščejo rešitve in se zatekajo k strukturirani kompoziciji in obenem iščejo možnosti za odpiranje ali zapiranje prostora improvizacije v njej, je godba These Arches ena bolj všečnih možnosti za reševanje teh zagat. Album zveni kot sklenjen niz enega samega dolgega komada, a v njem se dogaja toliko prefinjenih glasbenih drobnarij, vertikalnih lomov, da je ena sama veselica. Zna biti grobo neposreden, odprt v improvizaciji, abstraktno pritajen v tišini, kjer briljira Mary Halvorson, kar nekako »begnagradovski«, ko Andrea Parkins permutira in podaljšuje nekaj tonov. Vtis je hkrati arhaičen in moderen, nekako se prilega današnji glasbeni senzibilnosti odprto-zaprte forme – bend zazveni kot mini orkester ali kot komorni ansambel, ki se je zaciklal v nizanju plasti, tišine, interferenc. Izvrstna negotovo odločna muzika, ki jo lahko v torek še preverimo na ljubljanskem koncertu.