Ne, ne bi komentirali dogodkov v kamniškem zasebnem vrtcu Zarja, saj gre za preveč občutljivo temo, so po neljubih dogodkih, ki so močno vznemirili tudi strokovno javnost, odgovarjali praktično povsod, kjer smo poskušali izvedeti, kako pri njih umirjajo nemirne malčke, ki motijo delo v skupini. Še več, za obzidje molka se niso zatekli le v vrtcih, marveč tudi v izobraževalnih ustanovah, kjer je bil odsoten ali preveč zaposlen tudi večji del strokovnjakov, ki o tem poučujejo bodoče vzgojiteljice.
»Vsako kaznovanje v vrtcu je nedopustno, še posebno v primeru nemirnega otroka,« je pojasnila docentka Marcela Batistič - Zorec s pedagoške fakultete ljubljanske univerze in uvodoma tudi sama opozorila na občutljivost in ranljivost trenutka. »Prepričana sem, da v veliki večini vrtcev dovolj dobro delajo. Poznam številne izjemne vzgojiteljice, ki delajo odlično. A se hkrati zavedam, da je še mnogo tega, kar ni dobro,« je kritično naklonjeno po šolsko ocenila njihovo delo. Dodala je, da imajo lahko tudi vzgojitelji slabe trenutke, najpogosteje pa jim (še bolj pomočnikom vzgojiteljev) manjka znanja in ukrepajo tako, kot vidijo pri drugih, saj »žal vsi ponavljamo vzorce vzgojnih ravnanj, ki smo jih bili sami deležni ali jih vidimo drugje«.
Sicer pa vzgojiteljicam svetuje, da se pri nemirnem otroku najprej vprašajo, kateri dejavniki v okolju povzročajo njegovo nemirnost, in te odstranijo oziroma jih poskušajo zmanjšati ali omiliti. Ti dejavniki so lahko dolgočasne aktivnosti, premalo prostora, premalo istih igrač, nepozornost vzgojitelja do njegovih potreb...
»Kadar je otrok nasilen do drugega otroka, kar se pri mlajših predšolskih otrocih zaradi velikega števila otrok v enem prostoru pogosto dogaja, ga je najprej treba pomiriti. To je lahko objem in pomirjujoč glas, s čimer tudi dosežemo, da se nasilje takoj preneha. Šele ko se pomiri, se lahko z njim pogovorimo, pogovor pa moramo prilagoditi ravni njegovega razumevanja, torej precej odvisno od starosti. Pogovor ni ne oštevanje ne moraliziranje, navadno tudi ni smiselno spraševati, zakaj je to naredil, najustreznejši način je tako imenovani induktivni način, pri katerem odrasli skuša spodbuditi otrokovo razumevanje, kaj je s svojim dejanjem povzročil drugemu, ter sočutje,« pojasnjuje Marcela Batistič - Zorec.
»Neustrezno je tudi zgolj zahtevati, naj se otrok drugemu opraviči, saj ima lahko opravičevanje, ki ne izvira iz lastnega občutka, da si storil nekaj narobe, celo nasproten učinek. Otrok lahko namreč pride do sklepa: Lahko tepem, če se le potem opravičim. Tudi pogosto ukrepanje vzgojiteljic, da naj se otrok usede na 'oslovski' stol in premisli, bodočim vzgojiteljicam odločno odsvetujem. Otrokova frustracija se s tem še poglobi, verjetnost, da bo kasneje, zlasti ob odsotnosti pogleda odraslega, nemiren ali nasilen, pa poveča. Zlasti neustrezno je to pri mlajših otrocih, ki največkrat sploh ne razumejo, kaj so storili narobe. Če mu je vzgojiteljica že večkrat rekla, da nečesa ne dovoli, to še ne pomeni, da je otrok že sposoben informacijo posplošiti in jo prenesti v različne situacije in kontekste,« je pojasnila osnovne metode oziroma kaj in kako učijo na pedagoški fakulteti študente, bodoče vzgojitelje. »Seveda pa med študijem ne dobijo zgolj recepta, ki ga v tako kratkem zapisu še zdaleč ni bilo mogoče dovolj zaobjeti, temveč dobijo tudi teoretske podlage psihologije in pedagogike pa tudi praktične izkušnje. Iz teh tem opravljajo v vrtcu tudi vaje, pišejo poročila, o opaženem diskutirajo...« našteva Marcela Batistič - Zorec.
Modri stol je častni stol
V ljubljanskem vrtcu Jelka so nam zaupali, da imajo tudi pri njih »modri stol«, vendar ta ni namenjen umirjanju in razmišljanju, saj nanj posedejo le slavljence ob praznovanju rojstnih dni in častne goste, tudi dedke in babice, ki malčkom na njem berejo pravljice. Kako umirijo malčke, ki motijo delo v skupini, pa je pomočnica ravnateljice Petra Kočar povedala, da jih s pogovorom, igro in sprostitvenimi dejavnostmi znova vklopijo v delo skupine. »Pomembne so pohvale in pozitivne spodbude, saj vsak otrok potrebuje naklonjenost in ljubezen staršev in vzgojiteljev, nemirni otrok pa še posebno. Pomembni so tudi vzor in jasna sporočila otroku, ki mu jih moramo posredovati umirjeno in z razumevanjem,« pojasnjuje Kočarjeva. Res je, je dodala, da nemiren otrok terja več njihove pozornosti, čeprav morajo biti te vsi deležni v enaki meri. A je delo v vrtcu vedno tudi sprotno prilagajanje razmeram in razpoloženju otrok, ki niso vsak dan enako razigrani. Za kakršno koli »osamitev« pa v vrtcu ni prostora, še pravi Kočarjeva in dodaja, da pa mora imeti vsak otrok tudi možnost, da se sam umakne v igralni kotiček, če ne želi sodelovati v igri z drugimi. A so vsi igralni kotički seveda v skupni igralnici, kjer mrgoli otrok, pojasni Kočarjeva.
Uši pa kar skačejo z glave na glavo
Ko o delu z otroki v vrtcih povprašaš starše, ti ob pohvalah največkrat povedo, da v njihovem vrtcu »moteče« otroke za nekaj časa premestijo v sosednjo skupino. Čudijo pa se zlasti temu, da kadar v vrtcu, denimo, razsajajo uši, to preprosto le zapišejo na oglasno desko. Ko povprašajo, zakaj ne pregledajo lasišč in ugotovijo, kdo jih prenaša, pa dobijo le odgovor, da tega ne smejo narediti. Prav tako kot nam vedno odgovorijo, da ne smejo povedati, kdo je ugriznil otroka, še pravi ena od mladih mamic.
»Ne zdi se mi sprejemljivo, da vzgojiteljice ne bi smele otrokom pogledati lasišča, čeprav morda obstaja tak pravilnik. Sem pa prepričana, da lahko vzgojiteljica s čisto preprostim dogovorom doseže privolitev staršev, da to počne. Kar pa zadeva ugrize, ki so med najmlajšimi kot prva razvojna obrambna reakcija zelo pogosti, smo spet pri dobri komunikaciji s starši: če jim vzgojiteljica zna razložiti, da malčki kar pogosto grizejo, in zagotoviti, da bo to minilo (s strokovnim pristopom in odraščanjem), in če ti vzgojiteljici zaupajo in vedo, da se otrok v oddelku dobro počuti, ne bo pomembno, kdo je ugriznil njihovega otroka, nasprotno, bolj se bodo vznemirili, ko bo njihov otrok ugriznil drugega. »A dobra vzgojiteljica zna potolažiti starše, da niso za to krivi ne oni ne njihov otrok in da bo to minilo,« še pravi Marcela Batistič - Zorec.
