In zdaj nagradno vprašanje: Kdo je avtor teh čudovitih, navdušujočih, moralno spodbudnih, politično neoporečnih, motivacijsko izjemnih in v javnosti zagotovo odobravajočih besed?

Prvi, ki nam pade na pamet, je nekdanji predsednik vlade Janez Janša. O njegovem delu in delu njegove vlade se je v preteklem letu veliko govorilo in pisalo. Še večkrat se je opozarjalo na napake. In prepričani smo, da je bivši predsednik vlade ob vsakokratnih opozorilih ponižno sprejel opozorila in se iz njih kaj naučil. Predvsem je bil ponižen, ko ga je na neke minorne in nepomembne napake opozorila protikorupcijska komisija. Opozorila je sprejel in se iz njih zagotovo tudi kaj naučil. Še celo tako dobro, da bo o tem in še marsičem drugem zdaj na posebnih predavanjih poučeval nemške študente, ki imajo s ponižnostjo zagotovo velike težave. Je bil? Ne!

Zna biti, da je v slovenski politiki dovolj ponižen drugi preiskovanec taiste protikorupcijske komisije. Ponižno se je zamrznil in še bolj ponižno odstopil. No, samo ne z mesta župana Ljubljane. Za kaj takega še ni dovolj ponižen, vse kaže. Tako, da je zdaj že jasno – ne, tudi Zoran Jankovič ni dovolj ponižen, da bi izrekel zgornje visoko moralne besede.

Kaj pa njegov nekdanji štajerski kolega? Ta je šele znan po svoji ponižnosti. Predvsem je »dovolj ponižno« nadiral uslužbence, ko jim je ponižno dejal, da se za njih ne bo več j... in da ima pun k... vsega tega. Zna biti tudi, da se je iz napak ponižno marsičesa naučil. Recimo, da se je o stanovanjih, službah in drugih uslugah za svoje ljudi bolje pogovoriti na kakšni kavi sredi parka, ker imajo stene ušesa, telefoni pa mikrofone. Ampak, da končamo tole ugibanje, tudi Kangler ni bi avtor zgornjih vrstic.

Kaj pa tisti zanimivi župan Ilirske Bistrice, ki je te dni postal glavna zvezda Youtuba. Ta je bil šele ponižen, ko ga je eden od svetnikov skušal prijazno, a dovolj kritično opozoriti na probleme v občini. »Ma, kaj si ti! Skrivaš se za kobilami! Utihni! Prdeš se, te ne rabimo,« je svetnika v izborni slovenščini ponižno pomiril župan. Ne, ni bil ta lokalni veljak.

Zdaj že veste, kam pes taco moli. Med župane gremo, pa čeprav bi zgornji nauk še kako prišel prav ta veliki, državni politiki in njenim akterjem. Avtor zgornjih besed je bil ponižni župan Jesenic Tomaž Tom Mencinger. Ta, ki je še lani zatrjeval, da so za njegove zdravstvene težave krivi kritični novinarji, in jim (nam) tako dal vedeti, da naj ga pustimo pri miru, če ne bo lahko samo še huje. Ta, ki je za zaprto dvorano Podmežakla, ki so jo zaprli inšpektorji, ker ni imela dovoljenj, okrivil novinarje, ki so si o tem drznili pisati. Ta, ki je pol ure rjovel na občinski seji, ko se je govorilo o tem, ali naj bo odločitev o tem, da se sinu njegovega hokejskega pajdaša še malo bolj pomaga pri poslu s tržnico v rokah župana ali občinskega sveta (katero možnost je zagovarjal, je menda jasno), in mimogrede še navrgel, da novinarji tako in tako lažemo. Ja, ja. Takšni kalibri potem najraje pridigajo o ponižnosti kot odgovoru na kritike. Besede o ponižnosti so lepe, udejanjenje pa nekaj drugega. Za vse zgoraj naštete, pa še za mnoge druge, bi bil tako mnogo primernejši tale od Magnifica: »Gospod, težko sem ponižen, ko vse mi gre dobro od rok. Ampak drugače, svaka čast!«