Paradni konj pri gradnji negativne javne podobe je že skoraj desetletje KK Union Olimpija. Pogoste menjave na ključnih položajih predsednika in direktorja le razkrivajo, da je klub brez vizije. Še največja zmota je vpliv dnevne politike na delovanje kluba, s čimer kolektiv izgublja vso verodostojnost. Trije nekdanji predsedniki kluba Jože Mermal, Andrej Lah in Dušan Mitič so (bili) pod drobnogledom preiskovalnih organov zaradi potez, ki so jih vlekli v svojih poslovnih okoljih. Če k temu dodamo, da je sedanji predsednik Jani Möderndorfer profesionalni politik, je logično, da je klub postal talec političnih in poslovnih lobijev. Pomanjkanje denarja je stalnica, kako velika je luknja v blagajni, pa je odvisno od tega, katera politična opcija je trenutno na oblasti v državi. Ko je bil Möderndorfer še šef opozicije v parlamentu, je bilo logično, da direktorji iz državnih podjetij v strahu niso upali nakazovati obljubljenega sponzorskega denarja v klub, ker je pač njegov »boter« Zoran Janković z leve strani političnega spektra.

A košarkarska Olimpija ni bankrotirala, tako kot sta morala nogometna Olimpija in hokejske Jesenice, ker je vedno prevladal nekakšen kvazinadnacionalni interes, čeprav sta oba kluba za panogo enako pomembna, kot je Olimpija za slovensko košarko. Doslej je bil nacionalni interes igranje v evroligi, zato se je vsako leto krpalo proračun in moštvo, ki je nato razpadalo med sezono. Ko so se spremenili in zaostrili športni kriteriji, je Olimpija po tekmovalni plati ostala ne le brez evrolige, v kateri je bila stalen član tudi na račun neambicioznosti novomeške Krke, ampak celo brez drugoligaškega tekmovanja Eurocup. Glede na predstave, ki jih trenutno kaže v slovenskem prvenstvu, lahko ostane tudi brez nastopa v ligi ABA za naslednjo sezono. Namesto da bi se v klubu zamislili nad napakami, raje lobirajo, kako po ovinkih priti do posebnega povabila.

Če bi bilo v reševanje nogometne Olimpije in hokejskih Jesenic vloženega toliko (davkoplačevalskega) denarja in truda stricev iz ozadja kot v košarkarsko Olimpijo, kolektiva ne bi bankrotirala. A je bolje, da sta šla povsem na dno in začela graditi novo zgodbo, ki je za zdaj še na trhlih temeljih. Vendar je vsaj njuna podoba v javnosti lepša, kot jo ima Union Olimpija, kjer so tako na dnu, da trener že vso sezono ni prejel plače. Da bi košarkarska Olimpija bankrotirala, ni nevarnosti, saj bo znova prevladal višji nacionalni interes. Tokrat na račun evropskega prvenstva, ki ga bo gostila Slovenija.

Enkrat bo treba dolgove plačati. Kot je to moral narediti Nogometni klub Maribor, ki se je skozi proces tudi kadrovsko in moralno očistil. A Maribor je postal boljši, ker je imel verodostojno vodstvo z vizijo, ki ni bilo prisesano na državne jasli, ampak je dobiček naredilo z lastno produkcijo igralcev, ker zna delati s človeškimi viri, in tekmovalnimi uspehi v ostri globalni klubski konkurenci v Evropi.