Le redki so hokejski trenerji, ki po osvojitvi državnega prvenstva že naslednje jutro pridrsajo na led in se sproščajo na neobveznem treningu. To je včeraj v Tivoliju počel Bojan Zajc, ki je na vadbo povabil ducat najstnikov iz mladinskih in kadetskih vrst. »Rad tekmujem z mlajšimi. Gre za posebno vrsto zabave, da se preznojimo in uživamo v igri. Priznam, da včasih tudi nekoliko goljufam, a zaradi starosti imam nekaj bonusa,« se nasmeje.

Bojan Zajc je vidno ime v slovenskem hokejskem prostoru. Kot igralec je bil priljubljen predvsem v Ljubljani, saj je v Olimpiji preživel najuspešnejša leta v karieri. Poznan je bil kot neustrašni borec, tudi mož z jeklenimi pestmi. Nikdar ga ni bilo treba prav posebej vabiti na pretepaški ples. Znal se je postaviti zase in za moštvo. »V hokeju je zelo pomembno, da si psihofizično močnejši od nasprotnika, moraš pa za kaj takega imeti igralce s pravim karakterjem. Ko smo z Olimpijo hodili na gostovanja, se ni nihče rad hecal z nami,« pravi Zajc, ki je v ponedeljek osvojil prvo državno lovoriko kot članski trener.

Pripravil je motivacijski video

Po koncu kratke sezone v EBEL, kjer Ljubljančani niso videli končnice, je moštvo kar poldrugi mesec pripravljal na ubranitev slovenske krone. Zajc pravi, da je bilo to eno najtežjih obdobij v sezoni, saj je cilj po novi zvezdici močno zbledel. V tem obdobju se je veliko pogovarjal z igralci in jim – kot je to v svojih šampionskih časih v Barceloni počel Pep Guardiola – pred finalom s Slavijo pripravil motivacijski video. Natančneje triminutno zgodbo o tem, kako se hokejist počuti kot poraženec. »V zalogi imam kar nekaj posnetkov. Fantom sem jih zavrtel tudi v EBEL,« je povedal zanimivost. Posebno motivacijsko metodo je uporabil pred leti, ko je moštvo dan po porazu na Jesenicah na treningu uprizorilo striptiz hokej. »Bilo je zelo zanimivo. Spomnim se, da je bil Boštjan Groznik 'oblečen' le v palico. Gol in bos je tako tekal proti golu, kaj hitro pa se je okoli igrišča nabralo okoli sto radovednežev iz tivolskih pisarn in se zabavalo,« se spominja.

Danes mu ni žal, da se je lansko jesen po nekaj dnevih premisleka odločil za prevzem funkcije glavnega trenerja v edinem profesionalnem hokejskem klubu pri nas. »Na koncu je pretehtal izziv, ki ga prinaša EBEL, saj moraš vedno stremeti k boljšemu. Nikdar me ni bilo strah, da se ne bom znal soočiti s pritiskom, kot ga prinaša sedenje na klopi Olimpije. Skušal sem pošteno opravljati delo, zato lahko mirno spim,« je povedal. Med sezono je presenetil z izjavo, da je igralcem ponujal denar, da bi se stepli. Prav gotovo ni veliko junakov, ki bi za svoje moštvo javno dejali, da je preveč mehkužno in da skupine s tovrstnim karakterjem v naslednji sezoni ne želijo več voditi. »Zadeva je takrat prišla tako daleč, da so mi popustili živci. Nasprotnik je ves čas hodil po našem vratarju, zato sem tudi bleknil, da bom dal igralcu sto evrov, če se bo stepel. To je bilo bolj za motivacijo. Resnično mi je bilo težko gledati, da se moštvo ni odzvalo na provokacije. V hokeju obstajajo določena pravila. Eno od teh pravi, da je vratar zaščiten kot sveta krava v Indiji. Spoštovanje na ledu je zame zelo pomembno,« se je razgovoril.

Najbolj ga boli poraz iz neumnosti

Ker ima zmagovalno miselnost zapečateno v srcu, po porazih ne skriva razočaranja in jeze. Pravi, da si želi zmagati vselej, četudi igra le za kavo. »Seveda pa se porazi razlikujejo med seboj, zato je treba biti realen. Najbolj me boli, če izgubimo po neumnosti. Po letošnji sezoni ostaja grenak priokus, da nismo naredili vsega, kar bi lahko. Žal nam je zmanjkalo dodane vrednosti, saj nimamo toliko talenta kot drugi bogatejši klubi. Naša ekipa je bila zakrpana z vseh vetrov, saj smo na trgu kupili ostanke, ki v urejenih okoljih ne bi dobili priložnosti,« je analiziral zadnjo zimo. Ker je privrženec odprtega razmerja med trenerjem in igralci, so vrata njegovega kabineta za vsakega posameznika vedno odprta, vendar opozarja, da je zelo tanka meja, ko igralci poskušajo izkoriščati tovrsten demokratičen sistem. »Treba je vedeti, kdaj povzdigniti glas. Prepričan sem, da profesionalni trener ne more biti osebni prijatelj s športniki, saj je njegova primarna naloga, da iz njih iztisne največ. To se da doseči s korektnim pristopom, pozitivnostjo in zagnanostjo,« ocenjuje.

Svojo posebnost je kot igralec med drugim izkazoval v gozdu, kjer je pred pomembnejšimi tekmami objemal drevesa. »Veliko dam na alternativo. V gozdu je prava energija, ki se še posebej čuti ob drevesih. Včasih so me zbadali, da je polovica poti do Šišenskega hriba posušena, ker sem se preveč naslanjal ob drevesa. Enostavno vedno iščem načine za čim boljše počutje,« je pristavil. Ker je stanje v družbi iz leta v leto slabše, prvih snopičev v časopisih ne bere več in tako beži od negativnih novic. Kot velik optimist pa je prepričan, da bo vzdušje kmalu boljše. »Ljudem je prekipelo, zato smo v času očiščenja. Pred dvajsetimi leti so nam obljubljali Švico. To raven še vedno lahko dosežemo, moramo pa nujno spremeniti mišljenje in dejanja,« je sklenil.