Vsako leto spomladi Društvo slovenskih založnikov na svojem letnem kongresu podeli nagrado najknjigotržec leta, s katero odlikuje posamezne knjigarnarje, ki s svojo strokovnostjo ter predanostjo svojemu poslanstvu prepričajo bralce, da knjigo ne le preberejo, temveč jo kupijo in postavijo v svojo knjižnico za prihodnje rodove. Pred jutrišnjo tematsko konferenco o prihodnosti slovenskih knjigarn, ki jo pripravlja Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev v sodelovanju z Društvom slovenskih knjigotržcev, smo povprašali prejemnice te nagrade iz minulih let, kaj menijo o trenutnem položaju in prihodnosti slovenskih knjigarn.
Zidane knjigarne bodo obstale
»Knjigarne preživljajo težke čase. Gospodarska in politična kriza sta dramatično vplivali na kupno moč v Sloveniji. Še bolj uničujoč dejavnik, zlasti v ZDA, a tudi pri nas, so spletne prodajalne, ki knjige ponujajo po bistveno nižjih cenah, kot jih lahko fizične knjigarne. Zadnji, vprašanje je, ali tudi smrtni udarec zidanim knjigarnam pa zadajajo elektronske knjige,« meni vodja trženja v Mladinski knjigi Metka Zver, ki obenem opozarja, da imajo zidane knjigarne posebno vrednost tako za bralce kot za lokalno okolje in navsezadnje za državo: »Knjigarne omogočajo naključno srečanje bralca s knjigo, tudi s takšno, ki je sicer nikoli ne bi prijel v roke. Skrbijo torej za človeško dimenzijo nakupovanja knjig, saj je temeljna funkcija knjigarnarjev ta, da znajo poiskati pravo knjigo in jo v pravem trenutku ponuditi pravemu bralcu.« Dodaja, da knjigarne kot kulturna središča, zlasti v manjših mestih, z literarnimi branji, srečanji z avtorji, knjižnimi razstavami, predavanji, okroglimi mizami in dogodki za otroke ponujajo dragoceno možnost neposrednega srečevanja bralcev s knjigami in njihovimi avtorji. Glede prihodnosti pa meni: »Tehnologija lahko in nam bo pomagala pri povezovanju s kupci. Elektronske knjige predstavljajo le še en način dostopa do vsebin. Da bi preživele in uspevale, bodo morale knjigarne v bližnji prihodnosti sprejeti in posredovati knjigo v vseh njenih oblikah. Digitalni in hibridni bralci morajo dobiti priložnost, da elektronske knjige kupujejo tudi pri nas.«
Podobno razmišlja Ingrid Celestina, lastnica knjigarne Libris v Kopru in predsednica Društva slovenskih knjigotržcev: »Knjigarne bodo zagotovo tudi v prihodnosti ohranile svojo vlogo kulturnih institucij, ki bodo ponujale zatočišče vsem, ki imajo radi knjige in si želijo stika s pisatelji in vsevednimi knjigarnarji.« Ponudi še precej obetavno napoved: »Prireditve v knjigarnah bodo raznovrstne, zanimive in bodo spodbujale bralno kulturo. Še več, tudi nacionalna kulturna politika bo spodbujala branje in kupovanje knjig – in potem bodo ljudje s takšnim navdušenjem, kot zdaj spodbujajo slovenske športnike in se veselijo njihovih uspehov, spodbujali dosežke na področju literature. V ozračju, kjer so knjige in avtorji cenjeni, pa se za prihodnost knjigarn ni treba bati.« Mar ne zveni to nekoliko utopično? »Zagotovo, vendar sem prepričana, da je za sedanje malodušje poleg finančne krize kriva tudi državna politika na področju knjige,« pove Celestina. »Knjige še nikoli niso bile tako poceni, še nikoli jih nismo imeli na vsakem koraku, kot jih imamo zdaj – in kljub temu knjige še nikoli niso bile tako malo cenjene. Pa si lahko predstavljate državo brez pisateljev in pesnikov, brez knjigarn, brez knjig? Ali bomo sposobni vse, kar bo napisano in izdano v različnih elektronskih oblikah, ohraniti za prihodnje rodove? Nam ne bodo dostopa do elektronskih knjižnih vsebin krojile računalniške multinacionalke? Zdaj potrebuje za branje večina ljudi le svetlobo in oči – vsi pa seveda knjige.«
Potrebni so tudi ukrepi
Na pomembnost ustrezne kulturne politike in nujnost primernih ukrepov opozarjajo tudi druge sogovornice. »Čeprav so moje področje rabljene knjige in antikvariatna prodaja, menim, da je politika cen knjig v založništvu kaotična in da je vprašanje, kdaj, če sploh, jo bo mogoče urediti,« ugotavlja Stanka Golob iz Trubarjevega antikvariata. Še bolj natančna je Saša Vodovnik, ustanoviteljica in vodja knjigarne Zdaj, ki meni, da bi morali knjigi povrniti njeno prvotno, »kulturno« vrednost: »Seveda bi bilo najbolje ukiniti davek na knjigo, cene v povprečju znižati in doseči fiksne cene. Toda tak dogovor bo v teh časih, ko založniki knjige razprodajajo na vse strani in ko se knjiga prodaja skupaj z raznimi potrošniškimi artikli, težko doseči. Pomemben ukrep bi bil že uveljavitev fiksne cene knjige. Knjige bi morale imeti na vseh prodajnih mestih in poteh iste cene.«
Ob tem pristavlja: »Enako potrebna je promocija branja in knjig. Knjigarnarji jo lahko v okolju, v katerem delujemo, uspešno izvajamo sami ali pa s podporo založb. Najbolj pošteno bi bilo, da stroške promocije sofinancirajo založbe, prav tako pomembni so finančni viri razpisov in pa – glede na vsebino, ki se promovira – razni sponzorji.« Saše Vodovnik prihodnost trenutno ne skrbi: »Ne bi imela lastne knjigarne, če ne bi bila optimistka. Tudi elektronska knjiga ne more ogroziti knjigarn. Če že, bi bila lahko elektronska knjiga prva izbira mlajših bralcev, vendar pa ti za zdaj posegajo predvsem po angleških elektronskih izdajah.«
Dobra vzgoja je neprecenljiva
V toplejših tonih spregovori dolgoletna vodja otroškega oddelka v knjigarni Konzorcij Bedita Mlinar, ki je danes že upokojena. »Kot dolgoletna 'otroška knjigarnarka' sem veliko energije in znanja usmerila v vzgojo mladih bralcev. Želela sem imeti veliko otroško in mladinsko sobo, v kateri bi otrokom govorila in predstavljala knjige; želela sem, da se otroci vanjo vračajo in da se skupaj pogovarjamo o prebranih knjigah. Z različnimi projekti, kot so bili vrtec in šola v knjigarni, otroški abonma, Bologna po Bologni in največji, praznik Čebelice, mi je to tudi uspelo.« Poudarja, da je zelo pomembno otroke čim bolj zgodaj navajati na branje, seveda predvsem kakovostnih knjig. »Starši, vzgojitelji in stari starši so željni informacij o knjigah, in če hočeš, da ti zaupajo, moraš biti iskren, veliko brati in jih navdušiti. Najlepše pa je brati in govoriti o knjigah najmlajšim, jih opazovati, kako z navdušenjem poslušajo, in prisluhniti njihovim vtisom. To je bilo zame največje plačilo. Izziv predstavlja tudi otrok, ki nerad bere. Zanje sem vedno imela 'zdravilno knjigo' in nagrado,« se spominja Mlinarjeva, ki meni, da veliko staršev svojim otrokom bere dobre mladinske knjige.
»Želim si, da bi imela vsaka, tudi manjša slovenska knjigarna dober izbor otroških knjig in dobrega knjigarnarja, ki posreduje dobre prebrane knjige,« sklene. »Žal je poklic knjigarnarja resno ogrožen in izginja. Toda globoko sem prepričana, da ne glede na vse sodobne medije s promocijo dobrega branja še vedno vzgajamo nove generacije bralcev, ki bodo radi hodili v knjigarne.« gb, tum