Monte Carlo je v svetu znan predvsem po svojih avtomobilskih tekmovanjih, igralnicah in po vrsti drugih zabavnih aktivnostih, vendar ga tudi ljubitelji umetnosti, predvsem glasbe, poznajo po zelo visokih dosežkih. Sloviti Filharmonični orkester deluje že veliko več kot sto let, prav tako tamkajšnja opera, ki v svoj spored vključuje številna znana in manj znana dela, v njenih predstavah pa od vseh začetkov sodelujejo najslavnejši umetniki. V prelepi Salle Garnier (ustvaril jo je isti arhitekt kot Veliko opero v Parizu) in v modernem, prostornem Forumu Grimaldi se dandanes redno izmenjujejo operne predstave – tiste z manjšo zasedbo v razkošni dvoranici z nekaj nad petsto sedeži, veliki spektakli pa v novejšem Forumu z veliko večjimi uprizoritvenimi in prostorskimi zmožnostmi.
V Monte Carlu je nastopala že velika dramska umetnica Sarah Bernhardt, od pevcev pa Fjodor Šaljapin, Adelina Patti, Nellie Melba in za njimi vsi najslavnejši in največji, vse tja do Dominga in Pavarotija ter še mlajših. Od Slovencev sta tu pela Ladko Korošec in Marjana Lipovšek pa morda še kdo.
Delo brez vodilne arije
Operna sezona tu ne traja celo leto, a se včasih začne že novembra in konča aprila; tako je s tekočo sezono, ki so jo odprli s Händlom (Duello amoroso), nadaljevali z recitaloma Masseneta in Wagnerja pa z Bellinijevo Mesečnico, z odmevnim nastopoma Cecilie Bartoli in Bryna Terfla (njegov recital je imel naslov Bad Boys, saj imajo baritonisti in basisti v operah navadno slabe značaje, v nasprotju s sopranistkami in tenoristi, ki so večinoma dobri in »angelski«). Sezono zaključuje Verdijev Stiffelio s Joséjem Curo v naslovni vlogi, veliko zanimanje pa je v minulih tednih zbudila Mascagnijeva »rariteta« Amica, ki je imela krstno predstavo prav v Monte Carlu (takrat pod skladateljevim vodstvom), doživela pri občinstvu in kritiki velik uspeh ter nato utonila v pozabo.
Libreto Amice je v francoščini napisal Paul de Choudens (s psevdonimom Paul Bérel), za rimsko premiero nekaj mesecev kasneje pa so ga prevedli v italijanščino. Opera je napisana v dveh delih, ki ju loči najdaljši Mascagnijev intermezzo; ta bi ju lahko združil tudi v enodejanko, saj je glasbe le za dobrih osemdeset minut, kar – na primer – pri Wagnerju pomeni eno dejanje. Muzika je veristična, lepa, a nič posebnega, zato ni čudno, da se delo ni obdržalo na repertoarju. Nima niti ene vodilne ali spevne arije.
Brez presenečenj, a zanesljivo
Nova uprizoritev Amice v Monte Carlu, ki so jo naštudirali v francoskem originalu, je tradicionalistična. Režiser Jean-Louis Grinda se je s scenografom Rudyjem Sabounghijem in s kostumografko Tereso Acone odločil za realistično postavitev, brez avantgardnih prebliskov. Predstavo poživljajo videoprojekcije, ki pa mestoma delujejo vsiljivo in moteče. Oseb ni veliko, zato so odnosi med njimi jasno določeni. Gre za ljubezenski trikotnik na vasi – Amica naj bi se poročila z Giorgiom, a je zaljubljena v njegovega brata Rinalda. Njen stric in skrbnik, ki se s tem ne strinja, je neubogljivega Rinalda poslal na poboljševalno misijo v gore, a Amica ne odneha, zbeži k izbrancu in tragično konča.
Muzikalna podoba predstave z odličnim orkestrom – pod vodstvom glasbenega direktorja Opere Gianluigija Gelmetija in s solidnim zborom – je na visoki ravni, čeprav ni prinesla nobenih posebnih presenečenj. Tudi pevci so dobri, predvsem protagonistka Amarilli Nizza z lepo zvenečim, mladodramskim sopranom, Španec Enrique Ferrer (Giorgio), ki se je izkazal z zvenečim tenorjem, in predvsem Lucio Gallo (Rinaldo) s prepričljivo igro in z močnim, sonornim baritonom.