Zelo redki so trenutki, ko se svoji ekipi zares zahvalimo. Po tej dolgi zimi mirovanja, mnogih vprašanj in skrbi sem se v srcu goreče zahvaljevala vsem, ki so se v Hišo vrnili. Brez vas ne zmorem. Zato trikrat hvala, hvala, da vas imam.

Sedim pred kupom prošenj za delo, kaj kupom, celo goro, in globoko v meni se kopiči žalost. Našo malo družino smo želeli malce razširiti, tako da bo vsem lažje, in zato napisali oglas na zavod za zaposlovanje. Saj vem, da se tako ne išče dobrega kuharja, razgledanega natakarja ali vestne sobarice, ampak končno, zakaj pa ne? Tam nekje zunaj celo morje ljudi čaka na svojo priložnost. In berem.

Diplomirani zgodovinar prosi za delo sobarice. Zdi se mu, da je delo dovolj dinamično, da bi ga osrečilo. Magistra ekonomije bi čistila gostilno. Je mati samohranilka in že leta čaka na svojo priložnost. Moja znanka iz otroštva se sklicuje na nekaj skupnih trenutkov najine mladosti, zaradi katerih moram verjeti, da bo vestna in marljiva slaščičarka. Pri kuharjih se gora prošenj skrči na vsega nekaj listov. Vesela sem, da je tako. Kuhanje moraš enostavno ljubiti. Zato spoštujem vse magistre, doktorje in druge visoko šolane ljudi, ki pišejo prošnje za kakršno koli delo, ker raje kuhajo doma.

Najraje bi zaposlila vse. Pa seveda ne morem. Kako neki naj tebi, ki si bolj izobražena, pametna od mene, kažem umazan madež na steni in se jezim? In potem se kot kazen božja prek študentskega servisa mladenka prijavi za delo pomivalca posode. Po treh dneh obupa, ker jo motijo naši medsebojni odnosi. Na delovnem mestu bi namreč rada – klepetala.