»Pripravi beležnico,« je državnemu zakladniku zaukazala prva premierka v zgodovini države nekje nad Mengšem, ko so še goreli znaki za obvezno pripetost z varnostnim pasom, tisti za prepovedano kajenje pa so zaradi izrabljenosti žarnic le še brleli. Uroš Čufer je z vajenim gibom iz aktovke potegnil rokovnik z logotipom NLB, iz notranjega žepa suknjiča kuli s takistim logotipom, ki ga je zadnji dan službe pri največji banki snel z verižice na šalterju za hitro kreditiranje, in čakal na narek.

»Razlogi, zakaj nismo Ciper...,« je mrmrala v brado premierka, medtem ko je finančni minister med prsti nestrpno vrtel kuli in pogledoval v svoje čevlje in ugotavljal, da jih je mogoče premalo zloščil. »Ma, saj pri teh elegantnih petkah premierke in tej moji šik kravati menda ne bodo buljili v čevlje,« je razmišljal, ko ga je dosegel glas s sosednjega sedeža. »Uroš, Uroš, Uroš...« je naraščal ton premierke, nevajene nepozornih sodelavcev. »Pripravljen,« je izstrelil Čufer in kuli postavil na začetek vrstice.

»Prvič: naš javni dolg je manjši od povprečja EU in seveda precej manjši od ciprskega,« je začela jezno narekovati Bratuškova in si pri tem mislila, da si pri Zokiju tega ziher ne bi privoščil. »Drugič, nismo otok,« je nadaljevala narekovanje. »Tretjič: imamo znanje in voljo, nobenega dvoma ni, da nam bo uspelo.« Zdaj je roka finančnega ministra obstala. »Piši, Uroš, piši!« je kar nekoliko vzrojila predsednica. »Se opravičujem, gospa predsednica, a tole s tem znanjem, voljo in uspehom sem danes že prebral. Evo,« ji pomoli pod nos ipad in na 4. strani Dnevnika pokaže na izjavo podpredsednika Evropske investicijske banke Antona Ropa. Kopi pejst, nobenega dvoma ni, se ji pocedi po hrbtu hladen pot. Kot bi ne bilo dovolj težav z očitki, da je magistrsko nalogo prepisala...

»Nič, potem pa napiši le, da bomo sanirali bančni sistem, pa če vsi umremo pri tem. Da jim lahko obljubimo samo kri, solze in znoj, a na koncu bomo iz krize prišli kot zmagovalci...« Uroš Čufer se je sedaj malce nelagodno odkašljal. »Solze, kri in znoj? Resno?« »Resno, seveda. Zveni tako... državniško!« je sedaj že vidno besna s povzdignjenim glasom tam nekje nad Nemčijo vzrojila premierka.

Nato se je nekdo iz spremstva nagnil nad premierko, ji nekaj zašepetal v uho in ponovno povsem umirjeno sedel na svoj sedež.

»Spravi to beležko in kuli,« je nekoliko pomirjeno dejala premierka. »Yves Leterme je pravkar povedal, da ni neposredne nevarnosti, da bi morali zaprositi za finančno pomoč. Se bom kar na njegove besede sklicevala. Pa čevlje si zlošči, saj ne moreš takšen hoditi po Bruslju.«