»Znana je šala iz zadnjega desetletja Sovjetske zveze o Rabinoviću, Židu, ki želi emigrirati. Birokrat ga vpraša, zakaj si to želi, Rabinović pa mu odgovarja: 'Dva razloga sta. Najprej je tu strah, da bodo komunisti izgubili oblast in da bodo to prevzeli tisti, ki bodo za vse komunistične zločine krivili nas, Jude. Pa bo znova prišlo do pogromov Judov.' Birokrat ga prekine in mu reče, da je to nesmisel, ker se v SZ ne more nič spremeniti in da bo komunistična oblast večna. Rabinović pa mu odgovori, da je to njegov drugi razlog,« piše Žižek. Dodaja, da si je lahko zamisliti podoben pogovor med finančnikom iz EU in današnjega »ciprskega Rabinovića«.
»Dva razloga sta za današnjo paniko. Prvi je, da nas je strah, da bo EU enostavno zapustila Ciper in dopustila propad njegovega gospodarstva, bi rekel ciprski Rabinović, na kar mu evropski finančnik odgovarja, da lahko verjame, da jih EU ne bo zapustila. 'Dobro vas bomo nadzorovali in svetovali, kaj je treba storiti,' mu reče birokrat, na kar mu Rabinović odgovori, da je to njegov drugi razlog,« razlaga Žižek.
Ne z EU, ne brez nje
Slovenski filozof trdi, da je bistvo težave in paradoks v tem, da Ciper ne more gospodarsko rasti brez EU, pa tudi ne z njo. »Na obzorju se pojavljajo obrisi razdeljene Evrope: njen južni del se bo omejil na območje s cenejšo delovno silo, izven varnostne mreže socialne države, primerno za 'outsourcing' in turizem. Na kratko – razlika med razvitim svetom in tistim delom, ki je zadaj, bo zdaj obstajala znotraj same Evrope,« je zapisal Žižek.
To razliko po njegovih besedah ponazarjata dve zgodbi, ki jih pripovedujejo o Cipru in sta podobni zgodbama, ki so jih pred tem govorili o Grčiji. »Tukaj je takoimenovana nemška zgodba: prosto zapravljanje, dolg in pranje denarja ne morejo trajati večno. In na drugi strani imamo ciprsko zgodbo: brutalni evropski ukrepi so kot nemška okupacija, ki je Ciper prikrajšala za njegovo suverenost,« razloži filozof. Pri tem poudari, da sta obe različici napačni.
Gre za simptom napak v sistemu EU
»Ciper po definiciji ne more odplačati dolga, medtem ko Nemčija in EU ne moreta enostavno nadaljevati z razmetavanjem denarja, da bi napolnili ciprsko finančno luknjo. Obe zgodbi zameglita ključno dejstvo – da je nekaj narobe s celotnim sistemom, v katerem lahko nenadzorovane bančne špekulacije povzročijo bankrot celotne države. Ciprska kriza ni zgolj problem majhne marginalne države, gre za simptom vsega, kar je narobe s celotnim sistemom EU,« opozarja.
Zato Žižek rešitve ne vidi le v poostritvi regulativ za preprečevanje pranja denarja, temveč v radikalni spremembi celotnega bančnega sistema, z njegovimi besedami »neki vrsti socializacije bank«. Lekcija padcev svetovnih gospodarstev po letu 2008 je po Žižkovih besedah jasna: nad celotno mrežo finančnih skladov in transakcij, od individualnih depozitov in pokojninskih skladov do funkcioniranja vseh vrst derivatov, bo treba vzpostaviti nekakšen družben nadzor. »To se morda sliši utopično, toda resnična utopija je mišljenje, da lahko nekako preživimo zgolj s kozmetičnimi popravki,« ob koncu poudari Žižek.
