Borut, kakšna je zdravniška diagnoza?

Zlomljeno zapestje. Opraviti moram še nekaj preiskav, potem se bodo zdravniki odločili, kakšno operacijo bodo opravili v sredo. Ponoči me je tako bolelo, da nisem zatisnil očesa. Hudo je, a se moram sprijazniti. Imel sem dober uvod v sezono, na Flandriji in Roubaixu pa nisem imel sreče. No, kar me ne ubije, me naredi močnejšega. Vrnil se bom na tamkajšnji teren še močnejši.

Lahko malo bolj natančno pojasnite, kaj se je zgodilo?

Zdi se neverjetno, toda padli smo točno tam kot Cancellara na treningu. Težave je imel že kolesar pred mano, tudi mene je spodneslo, a bi se ujel, če ne bi bil v koloni. Z zadnjim obročnikom sem zadel ob rob kocke in katapultiralo me je na tla. Z roko sem se verjetno poskušal ujeti. Za mano, bil sem povsem v osredju kolone, se je potem dogodil množični padec. Tudi Koren, Pozzato, Hushovd in Thomas so bili tam.

Verjetno vam je hudo. Vseskozi ste se vozili v ospredju in napadali.

Ta Roubaix bi najraje pozabil. Upam pa, da bom imel še kdaj priložnost voziti v takem ritmu. Do tedaj sem imel dober dan. Bil sem trikrat v begu. Vedno z zelo močnimi fanti, kot so Boasson Hagen, Phinney, O'Grady, zadnjič tudi nekaj pred padcem skupaj s Korenom in še dvema. Vendar je imela ekipa RadioShack vse dogajanje pod kontrolo kljub izjemnemu ritmu, ko je bilo že samo napasti težko. Naredili so fenomenalno delo. Ni bila to le zmaga Fabiana Cancellare, pač pa cele ekipe.

Kako bi komentirali razplet? Dosežena je bila rekordna povprečna hitrost.

Ali res? Nič čudnega. Letelo je od starta na polno. Pri vrhu ni presenečenj, čeprav se zgodijo številni preobrati predvsem zaradi okvar, padcev, tudi zaradi navijačev. Sep Vanmarcke je bil močan, da je do konca ostal s Cancellaro. Tretji Terpstra je vedno spredaj. Van Avermaet, Haussler, Flecha, Eisel so bili med dvanajsterico in spredaj tudi na Gent–Wevelgem (Božič je bil drugi za Saganom, op. p). Verjamem, da bi tudi sam enkrat lahko bil tam.

Dobili ste vlogo kapetana v Astani. Vas to ni obremenjevalo?

Ne. Startal sem sproščen. Vedel sem, da lahko le presenetim. Glede na dogajanje na Flandriji, kjer sem preveč pasivno vozil v zaključku in tako zamudil odločilni trenutek, ko je Cancellara pohodil pedale, sem bil tokrat odločen, da ne bom čakal. Za mnoge sem bil, seveda dokler nisem bil v rešilnem avtomobilu, preveč aktiven in sem preveč tvegal. Vendar prepričan sem, da je bila to najboljša odločitev. S tem sem naredil napredek pri sebi. Spoznal sem, da zmorem tudi tak način vožnje in v tem tudi zelo uživam. In tudi zato bi rad ostal na tem nivoju oziroma se čim prej vrnil. Vsaj do Toura. Iz tega Roubaixa sem odšel z dvignjeno glavo, čeprav me desno zapestje zelo boli.