Obstaja neko vprašanje, ki ga ni priporočljivo postavljati ljubiteljem Saint-Exupéryjevega Malega princa – to je vprašanje o močno sentimentalnem slogu te povesti. Sentimentalnost je namreč sumljiva, ne le zato, ker je znamenje pomanjkanja čustev, marveč zato, ker je krinka brutalnosti in krutosti. »Kjer nastopa sentimentalnost, se hkrati z njo pojavi tudi določena količina brutalnosti,« pravi jungovska psihoanalitičarka Marie-Louise von Franz v svoji knjigi Puer aeternus, kjer analizira Malega princa in njenega avtorja z vidika »arhetipa« puer aeternus, poimenovanega po antičnem bogu večne mladosti. Puer aeternus je torej nekaj takega kot večni mladenič, za moškega s tem arhetipom pa naj bi veljalo, da »predolgo ostaja na psihološki stopnji adolescenta« in da je »zaznamovan z materinskim kompleksom«, iz kompleksa pa naj bi izhajala tudi neka »značilna motnja« – donjuanstvo.
V sicer precej dolgočasnem filmu o Saint-Exupéryju (Saint-Ex, Anand Tucker, 1996) o avtorju znamenitega Malega princa ne izvemo kaj več kot to, da je bil pilot in da je – kot v dokumentarnem odlomku diskretno omeni njegova družinska prijateljica – imel rad »mlade dame«. Kljub temu Saint-Exupéry, vsaj kot ga predstavlja Bruno Ganz, ni ravno videti kot kakšen Don Juan, marveč prej kot ljubljenček žensk, ki ga imajo rade »skoraj kot otroka« oziroma zaradi tega, kar je v njem otroškega (child-like).
Srečanje v puščavi
Povest Mali princ, ki jo je napisal in narisal francoski aristokrat, pisatelj in pilot Antoine de Saint-Exupéry (1900–1944), je še danes, 70 let po njenem izidu (prvič je bila objavljena leta 1943), najbolj brana francoska knjiga pa tudi najbolj prevajana (prevedena je v 250 jezikov); še vedno se jo prodaja v milijon izvodih na leto, tako da je s 140 milijoni izvodov tudi ena najbolj prodajanih knjig na svetu.
Antoine de Saint-Exupéry je po nemški zasedbi Francije emigriral v ZDA, kjer je ostal tri leta (1941–1943). V tem času je poskušal prepričati ameriško vlado, naj poseže v vojno proti Nemčiji, obenem pa je pisal poetično novelo o zvezdnem princu, ki je padel na Zemljo, in pilotu, ki je pristal v saharski puščavi. Medtem ko pilot-pripovedovalec poskuša popraviti svoje letalo, mu zvezdni princ – to je deček z zlatorumenimi lasmi, s šalom in ljubkim smehom – pripoveduje svojo zgodbo. Opiše mu svoj planet (zvezdo v velikosti hiše), na katerem so trije majhni vulkani in polno rastlin, ki jih je moral iztrebljati – še posebej drevo baobab, ki je hotelo prekriti vso površino planeta. Tam pa je začela rasti tudi skrivnostna vrtnica, v katero se je mali princ zaljubil, vendar tudi opazil, da si ga hoče povsem prisvojiti. Prav zato se je odločil, da zapusti planet in spozna še preostali svet – vrtnica se mu je opravičila za svojo nečimrnost in podprla njegovo odločitev.
Princ je obiskal šest asteroidov, kjer je srečal kralja brez podložnikov, domišljavca, ki se je na svojem nenaseljenem planetu imel za najbolj čudovito bitje, pijanca, ki je pil zato, da bi pozabil na sramoto, da je pijanec, poslovneža, ki je nenehno prešteval zvezde in trdil, da so njegova last, in starega geografa, ki mu je priporočil, naj obišče še Zemljo. Kjer pa je pristal v puščavi, tako da je mislil, da je tudi Zemlja nenaseljena. Srečal je rumeno kačo, ki mu je rekla, da ga lahko vrne domov. Kot ljubitelja svoje vrtnice, o kateri je prepričan, da je edina na svetu, pa ga je hudo potrlo, ko je odkril celo polje vrtnic. Potolažila ga je šele lisica, ko mu je – z modrostjo, da je »bistvo očem nevidno, ker zares vidimo samo s srcem« – pojasnila, da je njegova vrtnica vseeno edinstvena, ker je predmet njegove ljubezni. Princu se stoži po njegovi vrtnici in gre k rumeni kači, ki mu je obljubila, da ga bo vrnila domov; pilota prosi, naj nikar ne gleda, ko bo odhajal, in odide h kači, ki ga piči. Naslednje jutro pilot išče malega princa, a nikjer ne najde njegovega trupla.
Večplastna simbolika
Mali princ je bil seveda že predmet vseh mogočih eksegez, nekatere pa ga razlagajo tudi s pisateljevo biografijo. Navsezadnje je tudi sam Saint-Exupéry s kopilotom leta 1939 nesrečno pristal v Sahari; s kopilotom sta tri dni tavala med peščenimi sipinami, že povsem dehidrirana in izgubljena v halucinacijah, četrti dan pa ju je rešil beduin na kameli. Nekateri raziskovalci Saint-Exupéryjevega dela menijo, da je »realna podlaga« prinčeve vrtnice pisateljeva žena Consuela, njena rojstna dežela, majhni Salvador, ki je znana tudi kot »dežela vulkanov«, pa naj bi bila model prinčevega majhnega planeta, medtem ko naj bi polje vrtnic simboliziralo pisateljevo nezvestobo. Strašno drevo baobab, ki je grozilo, da bo prekrilo prinčev planet, pa naj bi simboliziralo nacizem. Glede na to, da so Saint-Exupéryja kot otroka klicali »Roi Soleil« (sončni kralj), so literarni zgodovinarji prav v njem prepoznali model malega princa.
Julija 1944 se je Saint-Exupéry v severni Afriki pridružil zavezniškim pilotom in po nekem poletu »izginil v akciji«, kot se reče v vojaškem žargonu. Njegovega trupla nikoli niso našli, prav kakor pilot v njegovi povesti ne najde prinčevega trupla.
