V nedeljo, 18. marca, je 15.500 volilnih upravičencev Mestne občine Maribor dalo svoj glas doktorju sociologije, neodvisnemu »vstajniškemu« županskemu kandidatu Andreju Fištravcu. »Volilni izid je razkril socialno jasnovidnost volilnega telesa. Kljub nizki volilni udeležbi je pokazal herojsko držo Maribora, ki želi in hoče spremembe v mestu,« zmago v prvem krogu utemeljuje 56-letni naslednik Franca Kanglerja, ki bo danes prvič uradno nastopil v funkciji župana Maribora in vodil sejo mestnega sveta.

»Zelo hitro sem ugotovil, da politika ni zame. Začelo se mi je vrteti od moči, ki jo lahko dobi posameznik skozi politiko.« Tako Fištravec opisuje svoje izkušnje iz druge polovice 80. let, ko je prvič od znotraj spoznal delovanje slovenske politične mašinerije. Dobrih 25 let kasneje zadržkov za politično udejstvovanje nima več. »Zdaj sem gospod srednjih let z življenjsko šolo,« poudari. »Politiko dojemam kot ukvarjanje z javnimi zadevami v dobro drugih, ne pa v lastno korist. Tedaj pa sem bil premalo zrel in nisem zaupal samemu sebi.«

Zastavonoša ter rušitelj bratstva in enotnosti

Pravi, da je že kot osnovnošolec skušal pokazati voljo do soustvarjanja družbe in je bil zastavonoša pionirskega odreda. Ob koncu gimnazije se je včlanil v zvezo komunistov, po dolgem pogovoru s sošolcem, »starim« komunistom. Kasneje so ga izključili iz partije, ker je rušil »bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov in narodnosti« in zato so ga na ljubljanskem sodišču obsodili na pogojno kazen.

Kaznovan je bil zaradi nočne oddaje na Radiu Študent, ki jo je vodil kot urednik kulturne redakcije. »Tedaj smo veliko eksperimentirali z medijem in smo ustvarjali zgodbe v živo, brez scenarija. Enkrat smo ostali brez idej in smo poslušalcem predlagali, naj nam pripovedujejo vice,« se spominja »incidenta«. Za vic večera so izbrali tistega o gospodu Smithu iz Londona, ki je prišel deratizirat Ljubljano s plastično podgano. Radijcem je bil smešen, tožilcu in partijcem pa ne.

Kljub tej epizodi je Fištravec ostal blizu politiki. Postal je član predsedstva Republiške konference Zveze socialistične mladine Slovenije (RK ZSMS). Izvoljen je bil na listi Janeza Janše. Sočasno sta ga doleteli še dve vodstveni ponudbi. Vodil naj bi marksistični center v okviru konference ZSMS. Odklonil je, položaj pa je zasedel Gregor Golobič. Ponudili so mu tudi urednikovanje Mladine. In je zopet rekel ne, glavni urednik je postal Robert Botteri.

»Želel sem se vrniti v Maribor, ne vem točno, zakaj. Imel sem občutek, da je tukaj moje mesto,« je omenjene poteze utemeljil Fištravec. V prelomnih osamosvojitvenih letih je bil v mariborskem družbenopolitičnem zboru poslanec ZSMS – Liberalne stranke (predhodnice LDS), vendar vidnejše vloge ni odigral.

Postal je predavatelj na mariborski pedagoški fakulteti, v tukajšnjem javnem življenju pa je odmevneje sodeloval pri ustanavljanju Mariborskega radia študent – Marš. Leta 2007 je izgubil službo na fakulteti, saj so mu v habilitacijskem postopku odvzeli naziv docenta.

Dobil je službo v mariborski enoti zavoda za šolstvo, ko se je v Mariboru začelo vstajniško gibanje, pa je bil polovično zaposlen na zasebnem Inštitutu za razvoj družbene odgovornosti (IRDO), v katerem je vodil znanstvenoraziskovalni center. Do najodmevnejšega vstopa v politično areno ga je ločil le še korak.

Kandidatura v ožini časa in prostora

»Županska kandidatura se mi je dozdevala kot zoževanje časa in prostora,« takšen razplet opisuje Fištravec. »V minulih letih smo veliko pisali in razmišljali o aktualnih problemih. Ni me zadovoljilo zgolj to, da sem vedel, kaj morajo storiti drugi, moral sem prevzeti tudi svoj del odgovornosti. Če želim, da se kaj zgodi, moram pri spreminjanju sodelovati tudi sam.«

Je strokovnjak za nauke Rudolfa Steinerja, utemeljitelja waldorfske pedagogike, s tega področja je doktoriral na mariborski pedagoški fakulteti, kasneje pa je bil aktiven pri ustanavljanju waldorfskega vrtca in šole v Mariboru. Svoje pedagoške izkušnje namerava uporabiti za bolj racionalno uporabo človeških virov, napoveduje.

In prav s kadrovanjem je imel v preteklih dnevih veliko dela. O imenih svoje najožje ekipe doslej ni maral govoriti, češ da jo je s tem hotel zaščiti pred blatenjem političnih nasprotnikov. Javno jo bo predstavil na današnji seji. Je pa že nekaj časa neuradno znano, da bosta med njimi najožja sodelavca iz volilnega štaba Marko Žula in Simona Partlič, iz Policijske uprave Maribor pa si je za piarovca pripeljal Bartola Lampreta, kar je med mariborskimi novinarji povzročilo precej začudenja in muzanja.

»Bi šli v politiko, kjer se odloča?« ga je januarja 2005 vprašal novinar Večera. »Rad bi odgovoril ne. Vendar sem velikokrat v življenju počel stvari, za katere sem vedno govoril, da jih ne bom,« mu je tedaj odvrnil Fištravec. »Tako je bilo z novinarstvom, univerzo... Osamelci v politiki ne morejo nič, cela ekipa mora biti homogena in vizionarska.«

Dobrih sedem let kasneje se je izkazalo, da je tedaj pravilno napovedal prihodnost, kar zadeva politiko. Manj dosleden pa je bil pri upoštevanju lastnega opozorila glede homogenosti ekipe. Fištravčevo zbližanje z njegovim volilnim štabom je namreč zanetilo spor z nekaterimi predstavniki Skupine za Maribor, ki ga je predlagala za županskega kandidata. Še najbolj se je zaostril odnos z dolgoletno prijateljico in sodelavko na fakulteti Vesno Vuk Godina. Župan upa, da bo hudo kri pomiril z vstajniškim sosvetom. »V njem bi bili zbrani predstavniki vseh teh skupin in bi na srečanjih soočali različne poglede. S tem bi imeli neki mehanizem sporočanja, njihov glas pa bi dobil ustrezno težo.«

Obrnil bo Kanglerjevo ploščo

Zaveda se, da ga čaka zahtevno delo, tudi zato, ker je Maribor v minulih šestih letih postal ujetnik Kanglerjevega zasebnega projekta. Z mestnim premoženjem je ravnal tako, kot da je njegova last. »Obrnili bomo ploščo, vstajniško gibanje zahteva od mene, da zašijemo žepe, iz katerih lahko poljubno jemlješ denar, mesto se mora ukvarjati s skupnimi projekti,« pove vstajniški župan in doda anekdoto: »Pred dvema tednoma je bil pri meni direktor enega izmed javnih podjetij. In me je prišel vprašat, ali zaposli neko osebo. Ko sem ga vprašal, ali je ta zaposlitev ekonomsko, programsko upravičena in ali je ta človek ustrezno usposobljen, mi je odgovoril pritrdilno. 'Zakaj pa ste prišli mene vprašat, saj ste vi odgovorni?' sem ga vprašal. Opravičil se mi je in odvrnil, da je bila doslej praksa, da je vse kadrovanje šlo od župana navzdol in da je približno desetina ljudi na tak način prišla v podjetje.«