V iskanju sebe iz preteklosti

Vinko Möderndorfer, gledališki, filmski in televizijski režiser, dramatik, prozaist in pesnik, je z delom Kot v filmu prvič zašel še na teren literature za najstniške bralce. Priznava sicer, da ga je natečaj za nagrado modra ptica nekako porinil v to, da se je lotil tudi pisanja mladinske literature, a se mu je po glavi že dolgo časa motala zgodba, v kateri bi kot glavni junak nastopil najstnik. »To zgodbo sem imel že od prej spravljeno v sebi, a se mi je vselej zdelo, da nisem vešč pisanja za mladostnike. Čeprav se z bralcem nisem obremenjeval, saj se nikoli ne. Edini bralec, s katerim se ukvarjam, sem jaz sam.« Ob tem pristavlja še, da želi z delom pritegniti tudi odrasle bralce, saj meni, da so kakovostne tiste otroške in mladinske knjige, ki jih z užitkom berejo tudi starejši.

Skorajšnji dvanajstletnik Gašper bralcu romana Kot v filmu najprej sicer pojasni, da je njegovo življenje okej, a kmalu ugotovi, da njegova družina razpada. Ker so starši preobremenjeni z raznimi težavami, odgovore na številna vprašanja in dileme najpogosteje išče na spletu. Tu pa junak izbrska še številne filme, tudi tiste, ki mu jih mama sicer ne dovoli gledati na televiziji, zaradi česar svoje življenje pogosto primerja z dogajanjem na zaslonu.

Res je. Ko ustvarjam roman za odrasle, vedno pišem o sebi, četudi pripovedujem v tretji osebi ali je glavni lik ženskega spola. Tu, kjer glavno vlogo igra najstnik, gre sicer še vedno za pisanje o sebi, ampak o sebi iz preteklosti. To torej pomeni, da se je treba nekaterih stvari na novo spomniti in se vživeti v drugačno čustvovanje, ki najbrž še ni tako dozorelo. Prelomno je bilo, ko sem ugotovil, da lik svoje probleme in probleme odraslih včasih doživlja tudi na duhovit način. Ko sem se dokopal do tega načina razmišljanja in izražanja junaka, mi ni bilo več težko peljati zgodbe naprej. Pri literaturi je tako, da junaki lahko na določeni točki zaživijo po svoje in začnejo sami reagirati – ter presenetijo še pisatelja, saj naredijo nekaj, česar on nikoli ne bi. Liki tako začnejo pisati zgodbo sami, kar pomeni, da nič ni spisano na silo.

Danes resda vse poteka hitreje in je zaradi sodobne tehnologije komunikacija med mladostniki precej drugačna kot v času, ko sem bil sam mlad, vendar osnovne čustvene dileme ostajajo iste. Kako najti prijatelja, kako ga obdržati, kako pristopiti k nekomu, ki ti je všeč, kaj storiti, ko te starši ne razumejo ali se med seboj ločujejo, so vprašanja in strahovi, ki ostajajo vselej enaki. V tem segmentu računalniška doba ni nič dodala ali odvzela.

Tu mi je na pomoč priskočil nečak, ki mi je pomagal raziskati najstniški jezik in je vestno zapisoval razne fraze ter mi jih pošiljal. Jezik se danes res zelo hitro spreminja. Včasih je imela vsaka generacija svoje »fore«, danes pa jih ima tako rekoč vsak razred in si nove izmišljuje iz meseca v mesec. Zaradi pogostega komuniciranja prek kratkih telefonskih sporočil ali spleta so najbolj popularne okrajšave, ki so včasih izjemno duhovite. Ampak po tem, ko sem dojel, po kakšnem obrazcu si mladostniki izmišljujejo nove fraze, sem začel dodajati še svoje ali že obstoječe malo transformirati. Ko jih je nečak prebral, se mu je zdelo, kot da so nastale med njegovimi vrstniki. Nisem želel le prenesti jezika z ulice ali iz razreda v literaturo, kajti to bi bilo dolgočasno. Jezik sem tako malo premetal z domišljijo, saj ga navsezadnje tudi najstniki gnetejo na tak način. Ko se vživljaš v mlade, je jezik zelo pomemben, saj prek njega prideš do njihove duše.

Nisem se namerno izognil temu. Nikoli ne načrtno pišem o erotiki ali se je izogibam, ampak do tega vselej pride spontano. Erotika je pa seveda sestavni del življenja in ne vem, zakaj ne bi bila sestavni del literature, če se literatura navdihuje pri življenju. Ljubezenska zgodba brez literature bi bila izmišljena, umetna. Seveda tudi najstnike zanima erotična plat in jo včasih zelo intenzivno doživljajo, vendar ima junak te knjige druge, večje probleme. Resda ima simpatijo, a ta ni ravno v središču zgodbe. Če bi bila, bi najbrž vključil tudi kakšne erotične prizore.

Filmska in video umetnost nasploh igrata izjemno pomembno vlogo v življenju današnjih najstnikov, ker jim pač ni treba iti niti v kino, temveč jim je vse to dostopno na spletu. Bral sem, da so v neki raziskavi najstnike spraševali, kateri svoj organ bi pomnožili, če bi lahko, in jih je velika večina dejala, da bi najraje imela še eno oko. Ker vse več podatkov dobivamo prek vizualnih simulacij, bomo morda čez tisočletja imeli ogromne oči in majhen trup kot E. T., ker se ne bomo več veliko gibali. Seveda pa sem se na film veliko naslanjal tudi zato, ker to sfero zelo dobro poznam.

Film je sicer družbeno angažiran, ampak ne opisuje trenutne politične situacije, saj se ta preveč hitro spreminja. Mi smo samo izkoristili množico, ker nam je to prineslo nižje stroške, poleg tega pa so posnetki videti zelo dokumentarno. Seveda so protestniki malo debelo gledali, ko sta se Marko Mandić in Renato Jenček podila med njimi. Res pa je, da je film aktualna socialna drama, in bojim se, da bo aktualna še kar nekaj časa. Pripoveduje namreč globalno socialno zgodbo, kjer so v ospredju brezposelnost, vse večje razlike med bogatimi in revnimi ali padec ekonomskih sistemov. V središču pa je družina, ki se skuša prebiti skozi vse te težave.

Res je, ampak kljub temu tudi tu nisem hotel povsem mimo aktualnih družbenih problemov. Tudi Gašperjeva družina ima finančne težave, saj je njegova mama izgubila službo, vendar glavni lik tega posebej ne čuti, saj ima večje probleme. Veliko huje mu je, da njegova družina razpada, da se spreminja. Knjiga je spisana iz perspektive najstnika, ki seveda globalnih problemov ne čuti na enak način kot petdesetletnik. Je pa eno izmed glavnih sporočil knjige, da je treba včasih narediti predah in o stvareh premisliti.